Naravna in kulturna dediščina. Piranska občina je že konec leta 1989 zaradi izjemno bogate naravne in kulturne dediščine razglasila krajinski park Sečovlje. Kot edino mokrišče v Sloveniji je bil 1993. uvrščen na seznam ramsarskih lokalitet. V iranskem mestu Ramsar je bila februarja 1971 v okviru Unesca sprejeta konvencija o močvirjih, ki so mednarodnega pomena, zlasti kot prebivališče močvirskih ptic. Pot do desnega brega Dragonje pelje čez slovenski mejni prehod Sečovlje in pred mostom zavije desno. Po nasipu in precej luknjasti cesti, ki kaže, da je bilo v prejšnjih dneh veliko dežja, najprej opazimo različni pokrajini na levi in desni strani reke. Na levi je veliko naravnih izvirov sladke vode, ki so kakor magnet za race in druge ptice, ki tu prezimijo ali pa se ustavijo na poti proti jugu. Vodja krajinskega parka Andrej Sovinc skozi daljnogled išče plamenca, ki že štiri leta obiskuje soline. Pove, da imajo hrvaški lovci v ločju blizu izvirov skrite preže, kamor vozijo predvsem goste iz Italije. Sam sicer ne hodi na drugo stran in tja prav tako ne pošilja paznikov, ker ne želi nikogar izpostavljati oziroma povzročati izgredov. Želi si le, da bi državi končno dosegli dogovor ter da bi lahko neovirano opravljal delo, za katerega so ga pred nekaj več kot petimi leti poklicali z Mobitela, lastnika podjetja Soline. Sovinc ima magisterij iz varovanja narave in je bil deset let direktor koordinacije evropskih parkov v zvezi World conservation union. Nato se je kljub nekajkrat nižji plači odločil, da bo skrbel za ohranitev solin.