da so jo imeli na krovu čolna kake tri ure. Bila je dolga okoli enega metra, a ni se upirala ali grizla, temveč je le obupano stokala. Na glavi je imela nekaj ščetin, ki so se vlekle vse do hrbta in jih je lahko po želji postavljala pokonci ali polagala ob telesu. Vse skupaj je izgledalo kot nekakšen velik greben. Morska deklica ni imela ne škrg ne luskin in ne plavuti. Ribiči, ki so bili zelo vraževerni možje, so bitje vrgli nazaj v vodo. Na otoku Man (Hebridi) se je posadki ribiške ladje posrečil podoben ulov: zajeli so morsko deklico. Ribiči so jo opisali takole: »Ko smo pregledali ujetnico, smo ugotovili, da je od pasu navzgor popolna ženska. Nismo še videli lepše grajene postave, lepše polti in lepših prsi. Pod pasom pa je bilo vse grajeno po ribje, imela je plavuti in ogromen ribji rep. Vzeli smo jo na obalo, kjer kljub prizadevanjem ni ne jedla ne pila. Po treh dneh posta je začela vidno medleti. Odprli smo vrata hiše, nakar je oddrsala na repu do vode, se vrgla v morje in odplavala, obkrožena z večjim številom bitij istega izgleda.« Še celo po drugi svetovni vojni, natančneje leta 1947, je star irski ribič trdil, da je videl morsko deklico. Sedela naj bi na zaboju, ki ga je ribič uporabljal za shranjevanje živih jastogov, in si mirno česala lase. Ribič se ji je bližal od zadaj, ko pa se ji je približal na vsega dvajset metrov, ga je morska deklica slišala in se obrnila. Ko je zaznala bližino človeškega bitja, se je vrgla v morje in odplavala. Ribič je umrl v osemdesetem letu starosti, a je bil vse do konca trdno prepričan, da je videl pravo morsko deklico. Leta 1811 je v škotski provinci Kintyre k okrajnemu šerifu prišel mlad moški, imenovan John McIssac. John je pod prisego izjavil, da je 13. oktobra popoldne na sprehodu ob obali naletel na bitje, ki ga doslej še ni nikoli videl. O tem,