Ko sva s španskimi kolegom Miguelom v prvih dneh aprila po 48 urah pešačenja preko turško-iraške, z minami in turškim topništvom posute gorske meje prispela v iraški del Kurdistana, sem bil izjemno srečen. Zato ker sem preživel in dosegel cilj. Hkrati sem se počutil neznosno krivega, saj sem bil srečen v trenutku, ko so Irak zasule ameriške bombe. Medtem so bili spopadi v bližnjem Mosulu, kamor sva se z Miguelom odpravila naravnost s hribov, na vrhuncu. Sadamovi republikanci so bežali, kurdski borci so krenili v maščevalni pohod, povsod po mestu so divjali grozljivi medetnični spopadi, ropalo in rušilo se je vsepovprek. Bil sem neskočno utrujen, a adrenalin je preprečil telesni kolaps. Tu nisem, da bi spal, sem si dopovedoval, medtem ko so me detonacije ohranjale budnega. Cilj ni bil prihod, temveč poročanje. »Subjektivni faktorji« ne štejejo. Nesmiselnost mojega početja me je spravljala v obup. Začetna evforija je nemudoma popustila.