»Kakor da je kaj nesrečnejšega od človeka, nad katerim gospoduje njegova domišljija«, je zapisal rimski pisec, učenjak in častnik Plinij. Prav to nesrečo doživlja gospa Svetlana Makarovič, ko tako tragično podleže lastni domišljiji, oznanjujoč urbi et orbi svoj zlom identitete po nekem dejanju, v katerega pravilnost niti ni več popolnoma prepričana. V naravi ženskega je podleči čustvom, zato po tej plati zasluži zgolj usmiljenje, vse, ki smo njen Pomislek prebrali, pa na nek način nehote popelje h krščanskemu odpuščanju, saj v svoji ženski zlobi niti same sebe ne obvladuje več. Srd nad vsem, kar ima vsaj pridih verskega, jo spravlja v obup in bes, nakar pomeša Miklavža, Rdečo kapico, Božička, dedka Mraza ter modruje o tem, kako ne bomo odrasli tisti, ki verjamemo (verujemo), vse je le pravljica, na koncu pa dobim občutek, kot bi bral kritiko dušnega marketinga, seveda s podpisom in štempljem: Svetlana Makarovič - fatalna ženska slovenskega kulturnega prostora pred vstopom v EU in še malce dlje.