David pa, seveda, ker je dve leti mlajši, ves čas dvomi o vsem, o svojih franžastih blond laseh, o smislu tega, da hodiš v šolo, o obstoju dedka Mraza in Hanson Brothersov. Skoraj nič ne govori, razen kadar spravlja v obup svojega brata. Najprej sva z Mary mislila, da ni normalen: nikoli ni jokal, niti ob rojstvu ne. Nikoli se ne pritožuje, nič ne reče in zgovorno molči; tudi misli si najbrž svoje. Ves svoj čas preživlja pred video igricami in včasih krepko porazi računalnik. Njegov najljubši hobi je, da se dela norca iz Jerryja, vem pa, da bi dal v resnici zanj življenje. Le kaj bi David brez svojega bratca? Najbrž bi se veselo zavozil, tako kot sem se jaz, zdaj ko ni več moje starejše sestre, da bi me vzela v roke. David si grize nohte na rokah, in ko teh zmanjka, se loti tistih na nogah. Če bi mu nohti rasli še drugod, na primer na nosu, komolcih ali na kolenih, bi si pogrizel tudi te, lahko ste prepričani. Vse to v tišini. Otrok, ki ne joče, to je idealno, saj nič ne rečem, je pa tudi malo čudno, tu pa tam. Všeč mi je, kako se praska po glavi, kot da bi razmišljal. Pri svojih triinštiridesetih sem ga začel zdaj posnemati. Kot rečeno: starši se ravnajo po svojih otrocih. Ali je še kakšen boljši način, da ostaneš mlad? David je navihan, godrnjav, šibak, bled, ranljiv in ljudomrzen. Spominja me na mojega očeta. Saj mogoče pa je on! Jerry je moja mama, David pa moj oče.