S skico sem se odpravil naravnost na tržnico. Na spodnjem delu živilske tržnice je posebno ozračje. Uradni jezik je neki meni nepoznan jezik, na pultih pa vse prej kot cvetača, por in koleraba. Pokrivala imajo samostojno stojnico in zelo prijaznega lastnika. Čeprav sem se sprehodil mimo kar tako, kot da iščem primerno dolge vezalke za zimske škornje, je starejši možakar hitro prepoznal moj namen. Kaže, da nisem edini, ki ubere taktiko, da ob prvem mimohodu stojnice z iskanim artiklom le vrže pogled na blago, šele ob vrnitvi pa se tudi ustavi. Kar vidite, še daleč ni vse, kar imamo, me je možakar prijazno nagovoril in pri tem s kazalcem pokazal na vlačilec, parkiran v ozadju. Že med razstavljenimi pokrivali sem zagledal primerek, ki je zadovoljeval dva kriterija - bil je namreč iz ustreznega materiala in imel je želeno obliko. Možakar je zaslutil, da spadam med resne kupce in mi zagotovil, da mi v štirinajstih dneh sešije pokrivalo po mojem okusu, upoštevajoč tudi barve in velikost. Moja zahteva po pisani barvni paleti sestavnih delov, ki je dosedanje ponudnike pokrival spravljala v obup, ga sploh ni presenetila. Nasprotno, rok izdelave je skrajšal do prihodnjega vikenda. Pokrivalo, kakorkoli se že imenuje - možakar ga imenuje preprosto kapa, bo naredil zame neobvezujoče - če mi bo ugajalo, ga bom lahko odkupil, če ne, ga bo postavil na prodajno polico. Cena, ki jo je omenil, je bila v primerjavi s podobnimi pokrivali drugod polovična. In nobene are ni bilo treba položiti.