Ker sem bila povabljena v ta prizor, je pomenilo, da sem vsrkana v otrokov prostor; videla sem ga, kakor bi ga lahko videl majhen otrok – torej kot nekaj velikanskega, neizprosnega; toda hkrati sem obdržala zavest, da je majhen in neizprosen – ker je neznaten, nepomemben. To je bilo trinoštvo nepomembnega, brezskrbnega. Strah pred zaprtim prostorom, pomanjkanje zraka, zadušitev duha, prizadevnosti. Vse to pa neskončno, kajti to je bil otroški čas, ko je pogled na konec kakšnega dne komaj mogoče ujeti že na njegovem začetku, kakor to ukazuje trda bela ura. Vsak dan je bil kakor nekaj, kar je treba preplezati, na primer velike, trde naslanjače, posteljo, ki ti sega nad glavo, ovire in izzive, ki jih premaguješ s pomočjo velikih rok, ki prijemajo in vlečejo in potiskajo – rok, ki so se pri delu s tistim dojenčkom zdele nežne in pozorne. Dojenček je bil visoko v zraku, kvišku so ga držale pestunjine roke. Dojenček se je smejal. Mati ga je hotela vzeti pestunji, ta pa ga je tesno obdržala in rekla: »O ne, tole je moj dojenček, moj dojenček je.« »O ne, pestunja,« je rekla kot stolp močna mati, višja od vsega v sobi, višja od velike pestunje, visoka skoraj do stropa: »O ne,« je rekla z nasmehom, vendar s trdno stisnjenimi ustnicami, »to je moj dojenček«. »Ne, to je moj dojenček,« je rekla pestunja, ki je zdaj zibala dojenčka in mu popevala, »ta dojenček je moj ljubček, tale drugi otrok pa je vaš, Emily je vaša, gospa.« In je materi obrnila hrbet, da ji je pokazala, kako je čustveno neodvisna, pri tem pa ljubkovala in zibala dojenčka. Na to se je mati nasmehnila, drugače kakor ona druga, njenega nasmeha pa deklica ni razumela, razen da jo je mati grobo potegnila k sebi in ji rekla: »Zakaj nisi slečena? Sem ti rekla, da se sleci.« In začelo se je hitro, neprijetno vlečenje in potiskanje; poskušala se je obdržati trdno na nogah, medtem ko je mati vlekla z nje plasti oblačil. Najprej modro žametno obleko, na katero je bila ponosna, ker ji je pristajala – tako so ji govorili glasovi vseh vrst, ki so vztrajali drug proti drugemu visoko nad njeno glavo, vendar je imela veliko gumbkov na notranji strani podlakta in po hrbtu, vsakega pa je bilo treba dolgo odpenjati z bolečimi in opraskanimi velikimi prsti. Potem je bilo na vrsti spodnje krilo, kar je šlo hitro, vendar jo je praskalo po koži, in nato dolg, bel triko, ki ji je bil prevelik; ko je bil slečen, se je sprostil v zrak topel, všečen vonj, ki ga je mati zavohala in se skremžila. »Spravi se v posteljo,« je rekla, ko je otroku potegnila čez glavo belo spalno srajco.