Ko sta prišla, sem ju prestregla v megli in ju vodila h kmetiji. Naposled smo prišli do hleva, kjer je bilo s Kobro zares zelo hudo. Oba veterinarja in midva z Janom smo se trudili okoli nje, pa nič. Potegnili smo jo na široko betonsko pot sredi hleva, da je v boksu ostal zaščiten mali Kursum. Reva se je od neznanskih bolečin s tako silo metala po tleh in se valjala, da bi s kopiti lahko težko poškodovala žrebička. Zgrožena sem sodelovala pri držanju premetavajoče se kobile, da so ji lahko dajali sonde v nozdrvi, pa inekcije, nakar sem jecljajoč povedala svojo slutnjo, da je vzrok težav lahko ta, ker je kobila popoldne jedla gnila jabolka. Veterinarja sta se čudila, a sta ji vseeno sprala želodec. Nič ni pomagalo! Kobra se je v mukah še naprej metala po tleh in če je nismo vsi štirje držali, se je zmešana od bolečin (kljub inekcijam) včasih zagnala pod noge vpreženih žrebic, ki so stale v odprtih stojiščih druga zraven druge v svoji vrsti, privezane ob jasli le s priveznimi vrvmi na oglavnicah. Niti ena ni ritnila ali celo brcnila, le odmikale so se stran.