Točajka ga je pogledala, bodisi ker ga je spoznala po glasu kot predstavnika višjega razreda ali zaradi njegovih nekam mladostnih potez - vendar je bilo to vseeno. Natočila mu je vrček in fant se je počasi vrnil v glavni prostor. Tam je bil na njegovi levi nizek, dobrih trideset centimetrov visok oder s površino tri krat pet metrov, pusto rjavi linolej na njem pa je bil tak, ko da je šla čezenj skupina alpinistov z derezami. V prostoru je bilo le nekaj stolov, gostje pa očitno niso bili take sorte, da bi mirno sedeli in razpravljali o Aristotelovi Nikomahovi etiki. Pa tudi če bi si bil kdo želel kaj takega, bi se tak pogovor pri priči utopil v oglušujočem hrupu glasbenega avtomata. Edward se je usedel na rob odra, srkal pivo, strmel v preprogo z rdeče-črnim vzorcem in - čakal. Drugi so večinoma sunkovito in krepko vlekli cigarete in dim se je počasi sukljal proti stropu, ki je bil že tako tobačno temne rjave barve. Tudi ti moški so čakali.