še enkrat na kratko spomniti namere, ki v celoti določa Heglovo teorijo »nravnosti«: kot smo videli, morajo pod ta naslov normativno spadati historično že dana razmerja interakcije, ki se jih razume kot »temeljne dobrine« modernih družb v smislu, da bi morali z njimi razpolagati in v njih participirati vsi subjekti, če naj bi bili sposobni udejanjenja svobode; podrobnejša določitev pogojev svobode poleg tega zahteva, da imajo tiste sfere interakcije, ki naj se jih razume kot temeljne dobrine, specifične lastnosti, ki jih je treba spraviti na skupni imenovalec prepletenosti samoudejanjenja, pripoznanja in omike. Kot kaže, je Hegel iz teh premis potegnil sklep, da lahko kot družbene elemente nravnosti pojmujemo le takšna razmerja interakcije v moderni družbi, ki spadajo v organizacijske kompetence države in jih je zato moč pozitivno-pravno institucionalizirati; kajti brez takšne možnosti državnega posega bi ustrezne sfere sploh ne posedovale osnove za trajnost, zanesljivost in sposobnost reprodukcije, ki je potrebna, da bi govorili o nam razpoložljivem pogoju svobode. Čeprav predstavlja le tretjo sfero »nravnosti«, je zato država hkrati organizacijski okvir za obe drugi nravni sferi interakcije; in od modernih razmerij komunikacije, ki imajo opraviti z vzajemnostjo naklonjenosti in ljubezni, lahko kot del nravnosti dopustimo le tisto, kar je pravno že bilo institucionalizirano, torej družino, utemeljeno v zakonski pogodbi. V svojem poglavju o »družini« Hegel tako orisan argument ponovi še enkrat v konkretizirani obliki, in sicer takrat, ko gre za zakonsko zvezo kot nravno razmerje. Izhodišče te druge utemeljitve predstavlja zgodnjeromantična predstava, po kateri je treba zakonsko zvezo osnovati zgolj na vzajemnosti pozitivnih občutij in strasti; Heglov ugovor proti takemu na občutju osnovanemu modelu zakonske zveze je enak tistemu, ki ga je v povezavi s svojo kritiko moralnosti že prej izrekel proti ideji romantične subjektivnosti, da namreč pri goli orientaciji na subjektivna občutenja neko razmerje do sebe oziroma razmerje interakcije ne more doseči stabilnosti, trdnosti. V skladu s tem se v Dodatku k § 161 glasi: »Tretja [romantična, A. H.] predstava, ki jo je prav tako potrebno zavreči, je tista, ki zakonsko zvezo postavlja le v ljubezen, kajti ljubezen, ki je občutek, v vsakem oziru dopušča naključnost, podobo, ki jo nravno ne sme imeti. Zakonsko zvezo bi bilo zato bolje podrobneje določiti tako, da je prav-