Da bi preverili, ali to vpliva tudi na zaznavanje vonjav, so Noam Sobel in sodelavci opravili raziskavo na 20 prostovoljcih. Ti so morali najprej na eno nosnico in nato še na drugo povohati mešanico dveh snovi. Količini obeh snovi v mešanici sta bili enaki, le da je prvo snov sluznica hitreje vsrkavala kot drugo. Zaradi hitrega prodiranja skozi sluznico je prva snov lahko razmeroma hitro pustila svoj odtis na vonjalnih receptorjih, ki se nahajajo v nosnicah, medtem ko je druga snov za to potrebovala dalj časa. Če so prostovoljcem pri preizkusu v nosnice dodatno vpihovali zrak, se je zaradi razlike v specifični teži ena snov hitreje širila po nosnici kot druga, kar pomeni, da je imela preizkusna oseba občutek, da je bolj prisotna lažja snov. Obratno se je pripetilo, če je bil pri vonjanju tok zraka skozi nosnici šibak. Raziskovalci iz teh opažanj sklepajo, da pri vonjanju v naše možgane prihajata dve med seboj različni »sliki« okolja (kot pri gledanju in poslušanju), kar povečuje sposobnosti možganov za razločevanje med podrobnostmi v okolju. Nekako tako, kot če bi možgani občutili vonjave v treh dimenzijah.