Vzemimo za primer superračunalnik, ki je v šahu že sposoben premagati svetovnega prvaka. Šah je za računalnik neskončno preprostejša zadeva kot bolnik. Predvsem je to igra z eno samo prvo potezo, ki jo lahko naredi omejeno število figur. Na to potezo se računalnik že lahko odzove in s tem zožuje možnost odgovora tudi nasprotniku. Pa kljub temu je potreben izredno hiter računalnik, da iz vseh možnih kombinacij izbere naslednjo najboljšo potezo. Bolnikovo bolezen si lahko zamišljamo kot igralca z belimi figurami, vendar je teh figur na tisoče in pravica belega je, da te figure na začetku razpostavi po mili volji. Poleg tega to niso figure, ki bi jih računalnik zaznal na črno-belih poljih: nekatere mora videti, druge otipati, slišati ali celo vohati. To, kar zmore človek, v našem primeru zdravnik, je za današnje računalnike nepremostljiva ovira: z različnimi čutili zaznati množico spremenljivk ter jih s pomočjo nakopičenega znanja in izkušenj analizirati in pretvoriti v sprejemljivo majhno število utemeljenih sumov. Šele od tu dalje pridejo na vrsto preiskave, ki v končni posledici potrdijo enega in ovržejo preostale sume. Bežite od zdravnika, ki se vam ne posveti s pogovorom in s pregledom in vas namesto tega pošilja na neštevilne preiskave. Verjetnost, da bo na tak način prišel do prave diagnoze, je majhna, velika pa je možnost, da bo prišel do zmotne diagnoze.