Prav občutenje te samotnosti sem namreč vedno slutila v Spacalovih delih, pa naj je šlo za zgodnejše, z magičnim realizmom opredeljene podobe ali kasnejše, v abstraktne kompozicije ujete grafične liste in objekte, ki so v svoji samobitnosti pravzaprav vseskozi dopolnjevali podobo moderne slovenske likovne umetnosti, v veliki meri začrtane z uveljavitvijo Spacalovih generacijskih sodobnikov, Neodvisnih. A tukaj ne mislim na tisto bolečino in osamljenost, kar velikokrat pripisujemo slovenskim slikarjem, na ekspresivnost, povezano z germanskim kulturnim izročilom, pač pa na odmaknjenost, kakršno poznamo pri italijanskih metafizičnih umetnikih, katerih predstavni svet je naš avtor vsekakor poznal. Tako kot njihova skrita sporočila o absurdnosti tiste dobe so tudi likovne vizije Lojzeta Spacala govorile s tistim tihim dostojanstvenim jezikom, ki mu je bližja kot krik, nem, a moralno obvezujoč opomin. Ta vtis postaja še toliko močnejši zdaj, ko je razstavo zaznamovala črna zastava, njegove podobe, že tako ali tako preveč resnobno postavljene v prostore Moderne galerije, pa še tradicionalno znamenje na vhodu, da avtorja ni več v naši realnosti. Morda predvsem z raskavo glasbeno mizansceno pospremljen pogled v več kot šestdesetletni ustvarjalni opus Spacala nemara za hip zakrije takega, kot je v resnici bil Kraševec, za katerega se je opredelil še v zadnji predstavitvi na televiziji. Neobremenjen s slovenskim temnim modernizmom, prav nič zagrenjen zaradi usode, ki mu ni bila kdove kako mila; bil je preprosto klen človek mediterana, ki so mu življenjski naboj vselej dajali utrip čutnega in logično urejenega sveta, odprtost pokrajine in optimistična svetloba sonca.