Šele v novejši strokovni literaturi je več razumevanja za to, da so debeli ljudje - že tako in tako razočarani sami nad seboj zaradi svoje lastne neuspešnosti s shujševalnimi kurami - siti posplošenih očitkov, da so požrešni. Neredko močno pretirana ješčnost ni nič drugega kot zasvojenost in jo je zato treba tako tudi obravnavati. Če torej strokovnjaki pokažejo več razumevanja za te težave, priznajo, da stvari še zdaleč niso tako preproste, kot jih prikazuje nasvet: »Manj jejte in shujšali boste.« To je pomemben napredek, čeprav seveda še vedno niso raziskane vse zapletene poti nevidnih mehanizmov in posredovanja sporočil med možgani, želodcem in maščobnimi celicami. Po eni od razlag shujševalno-redilnega ritma se človek, ki poje več hrane, kot je potrebuje, seveda zredi, potem tudi potrebuje vedno več energije ... Ko se zredi do te mere, da postane poraba energije enaka zaužitim kalorijam, se teža ustali. Tu se seveda lahko takoj zastavi vprašanje, in v resnici se mnogi to nenehno sprašujejo, »zakaj pa nekateri lahko jedo po mili volji, kar hočejo in kolikor hočejo, ne preštevajo zaužitih kalorij in se ne zredijo ...«