V delu slovenske javnosti, politike in RKC je že leta navzoča nekakšna izjemna fascinacija z močjo sil kontinuitete, levice, pravzaprav neobstoječe, a vsenavzoče Partije. In kaže, da je vsenavzoča prav zato, ker je neobstoječa. Nekako tako kot fenomen fantomskega uda, ki ga poznajo medicina, nevrologija in psihologija. Z izrazom fantomski ud označujejo senzacijo, ki jo doživljajo nekateri ljudje, ki so jim amputirali ud (roko ali nogo). Namreč, na mestu neobstoječega uda čutijo bolečino. Zlasti ob spremembi vremena ob amputaciji poškodovana živčna vlakna sporočajo možganom dražljaje, kot da bi prihajali iz uda, ki ga ni. Torej boli nas tisto, česar ni, kar (več) ne obstaja. Tudi nenehne travme, ki jih demonstrirajo omenjeni deli javnosti, operirajo z neobstoječo Partijo, fantomsko pojavo neizmerne in neverjetne moči. Predstavljate si, da bi bilo res. Da bi levica, Partija, pravzaprav kar Kučan kadroval v Vatikanu. Seveda ni toliko perverzna misel, da bi Partija, kar koli in kdor koli že to je, kaj takega želela, ampak da bi Vatikan na kaj takega odgovoril s sodelovanjem. Da bi tem zahtevam ali sugestijam ugodil; da bi, denimo, nadškof Rode ne dobil tako želenega kardinalskega klobuka zato, ker je v nemilosti sil kontinuitete. Takšno razmišljanje je komaj dojemljivo. Vatikansko-partijska zarota proti Rodetu in slovenski RKC?! No, takšno razmišljanje ni lastno samo dr. Ocvirku, ampak je očitno močno navzoče v cerkvenih krogih. Namreč, nekoliko bolj zadržano, a vseeno podobno je namigoval tudi upokojeni beograjski nadškof dr. Perko. V pogovoru z Marcelom Štefančičem v oddaji Studio City slovenske nacionalne televizije je razloge za neimenovanje slovenskega kardinala umeščal nekje med dokaj neprepričljivim dvomom v dolgo roko Partije, ki lahko kroji vatikanske odločitve, in latentnim konfliktom med Vatikanom in slovensko državo zaradi neurejenih razmerij. Obe razlagi (nasprotovanje slovenske Partije imenovanju Rodeta za kardinala ter maščevanje oziroma nagajanje Vatikana Sloveniji z neimenovanjem) sta veliko bolj skladni, kot se zdi na prvi pogled. Prostodušno namreč priznata profana, pravzaprav politična merila izbire dušnih pastirjev. Dr. Ocvirk meni, da bi se morala država vprašati, kaj je storila, da bi dobila kardinala, dr. Perko pa ugotavlja, da je neimenovanje nezaupnica slovenski državi. Cerkvena dostojanstvenika torej priznata to, kar sicer vemo: da so pri izboru verska merila bolj malo pomembna. Ni sicer jasno, zakaj naj bi se država, ki nima državne religije, spraševala, kaj je storila, da bi dobila kardinala. A če že, potem bi se morala vprašati in podučiti, v čem so bile od demokratične parlamentarne Slovenije boljše fašistične države in vojaške hunte od Italije prek Španije do Čila in Argentine. In še huje. V čem so bile od demokratične Slovenije (pa naj je ta demokracija še tako nepopolna in nedozorela) boljše tiste komunistične diktature, ki so redno dobivale »svoje« kardinale?