ki se je zanašal na pomoč Rusije in spoznal, da je turško cesarstvo »rahlega zdravja«, se ni več zadovoljil z minimalističnimi zahtevami in je zahteval osvoboditev vseh Srbov v neodvisno državo Srbijo. V dogovoru z Rusijo je nadaljeval boje proti Turkom, zavzel Beograd in začel oblikovati organe oblasti. Uvedel je upravne, sodne in izobraževalne institucije, ustanovil pošto, organiziral regularno vojsko in policijo ter poleg osnovnih šol v Beogradu ustanovil prvo visoko šolo. Prva srbska vstaja je odmevala tudi čez Drino v Bosni, na jugu Srbije do Novega Pazarja in Timoške krajine na vzhodu. Šestindvajsetega decembra 1809 je »pravisteljstvujući sovjet« (eden izmed osrednjih organov srbske oblasti) Karađorđa razglasil za prvega in vrhovnega srbskega voditelja. Do leta 1810 je srbska vojska dosegala pomembne uspehe v bojih s Turki tudi v Črni gori in Sandžaku. Toda Rusija se je znašla v Napoleonovem primežu in pred njegovim pohodom na Moskvo s Turčijo podpisala sporazum o miru. Z njim je Srbija dobila avtonomijo, vendar je Rusija pristala tudi na turško zahtevo, da lahko Turki ponovno zasedejo srbska mesta, ki so v Karađorđevih rokah. Zato so Turki leta 1813 začeli veliko ofenzivo in uspeli zlomiti srbsko vojsko na Moravi, Drini in Timoku, Karađorđe pa je z nekaterimi najvidnejšimi vojvodami pobegnil v Avstrijo. Po enem letu izgnanstva v tej državi se je preselil v Rusijo in nato leta 1816 pristopil h grškemu gibanju Heterija, ki je načrtovalo skupno protiturško vstajo Grkov, Srbov in Bolgarov ter ustanovitev velike