Počasi že sodi v rubriko Potrkajmo na vrata pozabljenih asov. Osrednja zadolžitev najbolj priljubljenega Ljubljančana na Štajerskem sta trenutno lokala v Mariboru in Ljubljani, za Bežigradom se posveča delu z mladimi nogometaši kot vodja pionirske šole. »Fantje od petega do devetega leta gredo skozi naše roke in jih skušamo usmeriti v nadaljnji potek treningov. Kot agent sodelujem še z Zavarovalnico Merkur. Dnevi so zapolnjeni, predvsem pa skušam več časa nameniti sinovoma in moji dragi, ki so bili nekako zapostavljeni med aktivnim igranjem,« pojasnjuje Židan. Ljubezen do okroglega usnja mu ni dala miru vse do lanske sezone, ko je pomagal izbrancem Primoža Glihe pri obujanju nogometa za Bežigradom. Nato je nogometne čevlje dokončno obesil na klin, tudi zaradi sporov z navijači. »Zdajšnji navijači Olimpije oziroma Bežigrada me ne poznajo toliko, da bi razumeli določene zadeve. Tudi ko sem igral pri Olimpiji, sem se vselej trudil po najboljših močeh. Ko pa enkrat igraš za denar, moraš žal te srčne zadeve pozabiti. Ko bodo začeli tako razmišljati, bo to dobro za slovenski nogomet nasploh. Posledično bo tudi navijanje za reprezentance enotno in ne 'taborsko'. Ni mi težko povedati, navijači v Ljubljani me ne marajo, ker sem igral v Mariboru. Pri tem pa ni problem, da sem igral v vijoličastem, temveč ker sem igral s srcem in se veselil lepih trenutkov. Če igraš s srcem, pomeni, da si dobrodošel v vsakem klubu. Toda po pogovoru z vodstvom smo prišli do spoznanja, da je za klub najbolje, če ne izzivamo z mojim igranjem in se ne 'bodemo' z Green Dragonsi, kar sicer štejem kot poraz Olimpije, saj se ni našlo rešitve, s katero bi bili zadovoljni GD in ostali navijači. Zgodba je končana, želim jim vse najlepše. Drži pa, da si od tedaj nisem več prišel ogledat nobene tekme. Tista zagnanost, s katero smo šli v nov projekt, je splahnela. Zdaj se posvečam, prav tako s srcem, drugim nalogam, ki jih imam v klubu, in sprejemam tudi ta nov izziv.«