Za naš komentar so vprašanja o globljih in širših vzrokih tega stanja, ki bi jih lahko iskali v zgodovini in kulturni tradiciji, vsekakor daleč preobširna. Lahko pa ugotovimo, da je pač tako, da se problemi - najbolj očitno tisti v zvezi z oblastjo in tisti, ki se nanašajo na medetnične odnose - kljub danosti določenih demokratičnih okvirov bolj zaostrujejo kot rešujejo. Skupna značilnost trenutnih dogajanj v Srbiji, Bolgariji in Albaniji je, da nakopičeni problemi praktično na vseh ravneh družbe in na vseh območjih dejavnosti ne spodbujajo političnih dejavnikov in civilne družbe k takemu organiziranju, ki bi dalo rešitve, ampak se razraščajo konfrontacije, ki že presegajo tisto točko, od katere bi še bila mogoča vrnitev k dialogu. Poglejmo npr. za nas najzanimivejša srbska dogajanja. Milošević bi lahko že večkrat doslej, začenši še v nekdanji Jugoslaviji, izbral manj konfliktni pristop, a kot vemo, ga je "izbral" zgolj pod hudo zunanjo prisilo, ko se je soočil s težo srbskega poraza na Hrvaškem in ameriškim glasnim vzklikom: "Kar je preveč, je preveč!" ( "Enough is enough!") Ko je končno doživel spopad z opozicijo v sami Srbiji, bi se lahko še izmazal, če bi priznal njene volilne rezultate in nemara bi lahko celo računal na ponovno izvolitev za predsednika, ker ima še rezervo podpore v ruralnih območjih. Toda ne! Raje vztraja v položaju, ki pomeni poglabljanje političnega konflikta in v najboljšem primeru, če torej ne bo širšega in morda krvavega notranjega spopada, se na koncu v lastni deželi ne bo mogel zateči niti v penzijo, v Srbiji pa se že samo zato slabšajo pogoji za stabilizacijo.