Opazujem mesto, ki ga počasi jé mrak. Črni januarski večer se plazi na ulice in zagrinja hiše v znarkotizirani oblak, iz katerega le tu pa tam posveti drobna lučka. Če se človek spomni opisov iz Cankarja ali Kosovela, ne vidi razlike, ki naj bi pričala, da je preteklo sto let. Občutek, ki prevladuje, je podoben onemu na začetku prejšnjega stoletja ali pa ob koncu rajnke Jugoslavije, ko se je zdelo, da je tema vseobsežna in iz nje ni izhoda. Dobro se spomnim rezkega krika, ki je zaznamoval obdobje in tudi zdaj velja: »No future! No future anymore!« (Ni prihodnosti za nas.) Razpoloženje iz slavne Poejeve pesmi Krokar se nevarno plazi tudi v moje srce. Na trenutke se mi zdi, da tudi moj pregovorni optimizem in pesniška moč ne bosta dovolj, da bi ga premagala. Čeprav nisem noben Don Kihot, ki se spopada z mlini na veter, ne morem zatiskati oči pred svetom, v katerem živimo. Novi militarizem, ki je potegnil svet v divji ples brezobzirnega dobičkarstva, ne daje veliko upanja, saj samo poglablja črno luknjo, ki se spreminja v velikanski sod smodnika. Spopad med civilizacijami postaja resnični konflikt planetarnih dimenzij. Amerika si z načinom, kako se je lotila reševanja teh stvari, koplje jamo, ampak vanjo bomo zgrmeli vsi. Naj bo razmerje sil na začetku spopada še tako v prid eni strani, na koncu odloči človeški faktor. To lekcijo smo v zgodovini že tolikokrat vzeli, ampak živimo v času konca zgodovine, in videti je, da se jo bomo morali naučiti še enkrat. Tudi v Sloveniji stvari niso videti rožnate. Prostor kulture se oži že več kot dve desetletji, zadnje čase vse bolj hitro in tudi v bodoče ni videti svetlih obetov. Ne gre le za politiko države, v kateri živimo, ampak za ljudi, ki naj bi skrbeli za ustrezno kulturno potenco. Zdi se, da večina skrbi zase, za osebne interese in svojo avaritia (Mladen Dolar), manj pa za presežnost oziroma tisto, kar je Ivo Urbančič v neki reviji pred kratkim imenoval »prigoda žive identitete« in »samosvoja beseda, njena dejanska svetovnost in zgodovinskost«. Prevladuje šentflorjansko razpoloženje, ki ga je z izredno jasnostjo opisal Cankar.