Začetku januarja smo imeli v Ljubljani mednarodno konferenco pod naslovom »Medkulturni dialog kot temeljna vrednota EU«, ki se je zaključila z otvoritveno slovesnostjo Evropskega leta medkulturnega dialoga. Več kot dvajset let je tega, ko se je zavest o potrebi po dialogu med velikimi verstvi sveta iz krščanskih teoloških krogov začela seliti na mednarodno politično prizorišče, v Organizacijo Združenih narodov. To je bil odgovor na črnoglede napovedi nekaterih vplivnih mislecev, kot je Harvardski profesor Samuel P. Huntington, ki je leta 1993 zapisal: »Doslej smo poznali predvsem vojne med državami, zdaj pa bo težišče mednarodnih odnosov na relaciji Zahodne in ne-Zahodne civilizacije. Zagospodovali bodo spopadi med civilizacijami. ....Ta spopad) predstavlja zadnjo fazo v evoluciji sporov v sodobnem svetu.« Po 11. septembru 2001 in seriji drugih terorističnih napadov Al Kaide, so take in podobne napovedi samo še pridobile na pomenu. Ker so tudi sami teroristi svoje akcije imenovali »sveto vojno« proti Zahodu, sebe pa »mučenike«, je bilo ob pretresljivih televizijskih posnetkih razmetanih trupel nedolžnih ljudi zaslutiti, da gre zares. Ko pa je ameriški predsednik vrsto muslimanskih držav imenoval za »os zla« in proti njim usmeril svojo vojaško mašinerijo, je postal marsikdo prepričan, da so se Huntingtonove »prerokbe« o spopadu civilizacij začele uresničevati. Istočasno s sovraštvom pa so se začele prebujati politično-humanistične reakcije. Generalna skupščina OZN je leto 2001 razglasila za Leto dialoga med civilizacijami in 9. novembra 2001 sprejela resolucijo, ki jo je pripravila posebna skupina zahodnih, vzhodnih in azijskih razumnikov. Med njimi je bil tudi teolog Hans Küng, ki se je z resolucijo še največ ukvarjal in ki je ob njenem sprejemanju na zasedanju Generalne skupščine OZN med ostalim rekel: »Svetovne religije so spoznale, da njihovi lastni etični nauki poglabljajo sekularno etiko in vrednote, kakršne so zapisane v Splošni deklaraciji o človekovih pravicah. Temelj globalne etike, ki si ga delijo ljudstva vseh religij in tradicij, pa je načelo humanosti in človeškega dostojanstva.« Univerzalnega načela, »Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe«, ne najdemo le v krščanstvu, ampak tudi v temeljih vseh velikih verstev sveta, tudi v Islamu. Zato v poročilu skupine, ki je leta 2001 pripravila resolucijo OZN, beremo: »Za obogatitev dialoga med civilizacijami je potrebno in nujno, da posamezne družbe ravnajo v skladu z lastno tradicijo in vrednotami. Gre namreč za skupne vrednote, ki so bile artikulirane v vseh duhovnih tradicijah, toda v različnih povezavah in različnih zgodovinskih situacijah. Modrost velikih religioznih in filozofskih izročil nas uči, kako biti zares človeški.« Generalni sekretar OZN se je na pobudo španskega in turškega premiera kasneje še enkrat lotil podobnega projekta in leto 2006 razglasil za Leto zavezništva civilizacij. V okviru OZN je potekala vrsta pomembnih dogodkov, zaključno poročilo pa govori o nujnosti dialoga med zahodom in islamom ter o skupnem zavezništvu kultur proti vsem oblikam nasilja, skrajnosti in predsodkov. Iskanje skupnega etičnega imenovalca vseh kultur je postal pomemben globalni kulturološki (mirovniški) projekt. Pri tem aktivno sodelujejo tudi pomembni islamski teologi in misleci, ki ostro nasprotujejo terorizmu in želijo islamu vrniti človeški obraz. So, podobno kot najpomembnejši predstavnik Islama v Turčiji, Ali Bardakoglu, odprti za vsakršno kritiko. Težko bi oporekali Akbar Ahmedu, znanemu islamskemu antropologu pakistanskega porekla, ki je leta 2003 zapisal: »Zahod mora prisluhniti muslimanom in poskušati razumeti islam ter pomagati na področju demokratizacije muslimanskih držav in vzgoje. To bo zmanjšalo intenziteto in število predsodkov o Zahodu kot demonu, ki želi uničiti islam.« Ta gibanja pa so se s svetovnega političnega parketa razširila tudi na Evropo. Maja 2005 je bila na 3. vrhunskem zasedanju predsednikov držav in vlad Sveta Evrope v Varšavi sprejeta deklaracija, ki v točki 6. pravi: »Odločeni smo zagotoviti, da naša raznolikost postane vir medsebojne bogatitve, med drugim s pospeševanjem političnega, medkulturnega in medverskega dialoga.« Že oktobra 2005 je Evropska Komisija na predlog Evropskega parlamenta leto 2008 razglasila za Evropsko leto medkulturnega dialoga, pri čemer je dialog razširila na krepitev kulturnega in vsakršnega civilno-družbenega sodelovanja med narodi in kulturami v Evropi in njenem sosedstvu. Gre za spoznanje, da moramo ne le v spopadih med verami in civilizacijami ampak tudi v sovražnosti in nerazumevanju na nižjem nivoju iskati vzrok v nepoznavanju, predsodkih in pomanjkanju dialoga. Tudi spore med večino in manjšino, med ideološkimi ali političnimi nasprotniki, med pozicijo in opozicijo... pa celo spore s šefom, s sosedom, z možem ali ženo... lahko razrešimo ali vsaj ublažimo le z iskrenim dialogom. Dialog pa ni možen, če nimata oba sogovornika vsaj nekaj pristno človeških lastnosti. Najprej je to zavest, da ne vem vsega; ne o vprašanju, o katerem je govora; ne o sogovorniku, kaj on misli in kako doživlja določeno zadevo; pa celo ne o sebi in o pomenu svojih dejanj. Drugič pa je to želja, da bi v sogovorniku odkril pozitivne stvari, mu jih priznal in ga še vzpodbudil k dobremu. Gre za skromnost in dobrohotnost. Skromnost je predpogoj za osvoboditev od predsodkov in za spoznanje resnice ter lastne pomanjkljivosti. Dobrohotnost pa je predpogoj za spoznanje in priznanje sogovornikovih (ali nasprotnikovih) pozitivnih misli, želja in dejanj. Če so te lastnosti na obeh straneh prisotne, je dialog lahek, bogat in ploden. Če teh lastnosti ni, dobimo namesto dialoga le očitke, prepire in sovražnosti. Če le ena stran zmore te lastnosti, potem je dialog težak, dolgotrajen in zahteva veliko potrpljenja in dobre volje, da se tudi na drugi strani odpre pripravljenost za dialog. Tudi v Sloveniji, ki je na nek način še vedno zaznamovana s »spopadom civilizacij«, s »kulturnim bojem«, ne bo uspešnega dialoga, ne bo sprave, dokler obe strani ne bosta sposobni teh lastnosti. Dokler – če nekoliko karikiram – ne bomo imeli simpozija, na katerem bodo predstavniki Nove slovenske zaveze govorili o pozitivnih sadovih partizanstva, predstavniki Zveze združenj borcev pa o domoljubnih motivih domobranstva, vsaka stran pa o svojih lastnih napakah in zločinih. Vsak dialog je dialog med ljudmi. Tudi leto medkulturnega dialoga bo še eno leto lepih govorov in želja, ki bo hitro in brez sadov utonilo v pozabo, če ne bo pustilo nobenih sledi v naših glavah in naših srcih. »Ali se nam bo posrečilo mobilizirati civilno družbo ali pa bomo ogrozili svoj končni cilj«, je v zvezi s tem rekel nekdanji portugalski predsednik, Jorge Sampaio, ki je bil maja 2007 imenovan za visokega predstavnika OZN za Zavezništvo civilizacij. France Cukjati, dr.med. poslanec Državnega zbora RS