Kar zadeva Evropo, si je v marsičem sama kriva za poslabšanje odnosov z velesilo na oni strani Atlantika. Enako velja za njen odmik od ameriške zunanje politike. Pri vojni v Iraku se ve, da je ni mogoče presojati zgolj z vidika današnjih evropskih mirovniških vrednot, ki so posledica hladne vojne in brezskrbnega hipijevstva iz šestdesetih let. Nanjo je treba gledati tudi v sklopu dolgoročnih globalnih odnosov, med katerimi se zdi omejen spopad med civilizacijami skorajda neizbežen. Po tej plati je bolje, da ZDA zdaj ustavijo najbolj agresivni muslimanski fundamentalizem na Bližnjem vzhodu, kot da bi se morali naši potomci čez sto let z njim spopadati na obalah Donave in v andaluzijskih hribih (razen če je večini ljudi vseeno, kakšna bo Evropa v prihodnosti: laična, krščanska ali muslimanska). Težav ne bi smelo biti niti z Bushevimi osebnimi pogledi na življenje, tudi če je morda včasih videti nekoliko robat, saj ima najbrž tudi zmerna in konservativna Amerika pravico, da si izvoli predsednika po svoji meri. Toda protibushevska evforija je v zadnjih tednih prestopila vse meje dobrega okusa in iz ameriških predsedniških volitev naredila prvovrsten ideološki dogodek, kot da bi se na drugi strani Atlantika v igro vključili washingtonski domobranci in partizani. Večina naših tako imenovanih analitikov (sem štejem na primer tudi trojko iz zadnjega TV kluba na Pop TV) je klatila takšne, kot da ne bi obstajalo nikakršno realno znanje o svetovni politiki, strateških interesih posameznih skupin držav in mednarodnih odnosih, ampak le neprizanesljiv strah pred koncem politike 'Trst je naš'