Enki Bilal, ilustrator, filmski ustvarjalec in oblikovalec, je najbolj je zaslovel z risanjem stripov. Je jugoslovanskega rodu, kot piše L'Express, a že dolgo živi v Franciji, kjer njegove knjige prodajajo v nekaj sto tisoč izvodih. Te dni je izšla zgodba v stripu z naslovom 32. december ( 32 Décembre ). V njej si zastavlja vprašanja o svobodi, nasilju, ekstremizmu in sodobni družbi, ki naj bi bila idealno gojišče za teroriste vseh vrst. Svoje zamisli bi Enki Bilal verjetno laže uresničeval na filmskem platnu (posnel je tudi že nekaj filmov), a mu strip bolj ustreza, ker mu omogoča popolno svobodo (ni mu treba iskati sodelavcev, navezovati stikov z investitorji in drugimi v filmski produkciji) in je po tej plati »pravo razkošje«. 32. december je pravzaprav nadaljevanje prve stripovske zgodbe z naslovom Spanec pošasti ( Le Sommeil du Monstre ) iz leta 1998 in opisuje grozljivega Optusa Warhola, vodjo verske sekte, ki se odloči podreti nekaj stavb v New Yorku. Tri leta po izidu sta padla nebotičnika WTC na Manhattnu in zato so avtorja označili za jasnovidca. »Enajstega septembra 2001 sem bil kar precej pretresen, saj so stvari tekle po scenariju, ki je srhljivo spominjal na scenarij, ki sem si ga zamislil sam. A treba je reči, da je to ena od značilnosti znanstvenofantastičnega žanra, v katerega bi lahko uvrstili moje stripe: avtorju je dovoljeno, da se igra s prihodnostjo, pri tem pa se opira na sedanjost in na aktualne dogodke. Verskega ekstremizma in spopada civilizacij, torej tem, ki so osrednjega pomena v mojih zgodbah, si nisem izmislil sam,« pravi Enki Bilal. Bralcu ne uide, da so liki, ki nastopajo v njegovih stripih, zelo pogosto zmanipulirane osebe. »Take se mi zdijo bolj zanimive, človekova osebnost je eden najmehkejših materialov za gnetenje in oblikovanje,« pravi Enki Bilal in dodaja, da mu je manipulacija tako pri srcu morebiti tudi zaradi otroštva, ki ga je preživel v Jugoslaviji. »Tito seveda ni bil Stalin, a vseeno mi je v spominu obstal občutek vsesplošne opreznosti, kolektivnega strahu ... Že pri treh, štirih letih sem se zavedal, da se ne smem pogovarjati s komer koli, to pa so doživljaji, ki te zaznamujejo. Sodobno komunikacijsko orodje, k,kakršna so televizija in njena zmožnost, da sporoča informacije v realnem času, mojega strahu v zvezi z manipuliranjem prav nič ne pomirijo. Princip ostaja isti, spremenili so se le pripomočki, manipulacija je dobila pridih spektakla,« pravi Enki Bilal. Živimo v času, ko se rojevajo ljudje, kakršne riše v stripih, je prepričan francoski ustvarjalec, tudi umetniki in njihova dela so povečini izkrivljena. »Prava umetnost je vedno sad vojn in drugih kriz,« pojasnjuje. Vojna in njene posledice mu niso tuje, saj je v zadnjih letih večkrat obiskal Sarajevo. »Mesto še ni pokrpalo vseh ran, ki mu jih je povzročila vojna vihra, a gledališka dejavnost se razcveta in kulturno življenje je živahno, veliko bolj kakor Beogradu, kjer je vse to še v povojih. Skrajne situacije umetniki ponavadi doživijo kot svojevrstno očiščenje, katarzo in to zviša kakovost umetnine - ali pa sproži nasilje. Pravi umetnik mora biti angažiran, a ne politično, temveč glede lastne umetnosti,« je prepričan francoski risar stripov in dodaja, da umetnost lahko odigra odločilno vlogo v boju z radikalnimi islamisti, ki prepoveduje sleherno obliko umetniškega izražanja. S tega stališča je umetnost orožje, vendar orožje, s katerim se bojujemo za mir in za skladnost v medčloveških odnosih, pravi Bilal.