Nogometu je uspela velika reč. Afrika je postala vabljiva in lepa dežela, kamor ne bomo šli gledat živali, ampak ljudi. Slovenske zastave bodo prihodnje leto visele na dveh celinah. V Afganistan smo šli s profesionalno vojsko, v Južno Afriko gremo s profesionalno nogometno ekipo. Z vsem dolžnim spoštovanjem do razrešitve spopada civilizacij in vojaškega poklica se to zdi velik napredek. Če je že treba nabijati zastave v državah, za katere se s težavo spomnimo, katero je drugo največje mesto, potem je veliko bolj elegantno to početi na stadionih kot v vojaških bazah. Ideja, da se s posredovanjem vojske približamo tujim kulturam in spoznamo prebivalstvo, je propadla že davno. Izkušnje, ki si jih v vojnah naberejo vojaki, se ne prenesejo v splošno vedenje o državi. Vojna v Afganistanu teče deveto leto, pa je človek še vedno v zadregi, če ga prosijo, naj za Kabulom po velikosti razvrsti Kandahar, Džalalabad in Mazar i Šarif. Nenavadno, ampak res.