Zgodba o ljubljanski džamiji očitno še ni končana. Ravno nasprotno, sedaj, ko se je za hip zdelo, da bo islamska verska skupnost vendarle odkupila določeno zemljišče, da se približujejo gradbeno dovoljenje, arhitekturni natečaj in temeljni kamen, ko se je razširil optimistični duh, ko se je upehala ksenofobna politika in so politični zagovorniki gradnje vendarle začeli pritiskati prave gumbe, se je stvar zapletla. Doživeli smo absurden zasuk, takšnega, ki si ga ne bi izmislili niti politiki, ki so v boju zoper džamijo izstopali s skrajnimi stališči. Kaj se je pripetilo? Časnik Delo je minulo soboto razkril, da del zemljišča, namenjenega za gradnjo džamije, sploh ni v lasti mesta Ljubljana. Še več, del zemljišča, ki ga je Mestna občina Ljubljana v prostorskem načrtu namenila džamiji, je še v postopku denacionalizacije. Denacionalizacijski upravičenci pa niso državljani kar tako, ampak so to lazaristi. Misijonska družba, katere član je tudi prefekt Rode, nekdanji slovenski metropolit, ki je pred nekaj leti v teh krajih v božičnem intervjuju za POP TV namigoval na spopad civilizacij in na džamijo kot politični center neke kulture. Lahko bi rekli, da je bil ravno Rode tisti, ki je v slovenski prostor lansiral idejo o spornih političnih konotacijah versko-kulturnega objekta na robu Ljubljanskega barja. Ponovimo, mesto Ljubljana je hotelo za džamijo nameniti tudi del zemljišča, ki si ga kot denacionalizacijski upravičenec last katoliška družba, ki ima v opisu del in nalog med drugim zapovedano evangelizacijo. Absurd ali sabotaža? Politična past ali nevednost? Malomarnost ali nepomembna banalnost?