"Ponavljam: zavračam tezo o nekakšni verski vojni oziroma Huntingtonovem 'spopadu civilizacij', ki se do onemoglosti popularizira in vulgarizira. Koliko meja med različnimi verami in civilizacijami je popolnoma mirnih, simbiotičnih ali vsaj strpnih. Za spopad ni pomembna razlika med različnima skupinama, ampak interes, da do spopada pride. In ta interes je lahko političen, gospodarski, da, tudi verski. Tretjič, kdo pravzaprav tvori te imaginarne verske bloke ali civilizacijska področja? Članici Nata sta tudi na smrt skregani muslimanska Turčija in pravoslavna Grčija; v Nato in Evropsko unijo vstopajo oziroma bodo vstopile nekdanje vzhodne države, torej tudi slovanske, pravoslavne, baltske... Zaveznici ZDA na nemirnem Bližnjem vzhodu sta Savdska Arabija in Egipt, med najrazvitejše dele sveta sodijo tudi daljnovzhodne države, Japonska in bližnji 'tigri'. Kdo torej sodi kam? Katere vere oziroma civilizacije so si v laseh? Ne, odgovor je drugje: gre za zelo nalezljive poskuse religiziranja oziroma civiliziranja nasprotij, katerih bistvo je veliko bolj zemeljsko, profano: jasni poskusi politične, ekonomske ali kakšne druge nadvlade, nove delitve interesnih sfer v svetu in zasedba strateških položajev. Integriranje prek izključevanja oz. doseganje notranje homogenosti z obsesivnim iskanjem zunanjega sovražnika je stara in preizkušena formula, ki pa je bila že v predmodernih časih uporabna zgolj kratkoročno. Danes, v pluralizirani in kompleksni družbi, bi se ob takšnih poskusih lahko le nasmehnili, če ne bi poznali mračnih primerov iz devetdesetih (Hrvaška, Srbija, BiH...). Takšna logika pa se slejkoprej obrne proti tako nasilno poenoteni in ustrahovani družbi, saj ko zmanjka zunanjih sovražnikov, so na vrsti notranji."