Spoštovani gospod predsednik Franci Zavrl, dovolite mi, da vam najprej čestitam na izvolitvi, nato pa vam izjavim svoje obžalovanje, da so se uresničila moja predvidevanja o vašem projektu, tj. da gre za še enega od mnogih športnih by-passov. Zaželel bi vam veliko športnih uspehov, če vas vaše navdušenje nad izvolitvijo ne bi zaneslo, da izrečete besede, ki so razkrile pravo bistvo vašega obskurnega projekta. Naj vas citiram po članku v Ekipi z dne 16. 11. 2006: »Vizija je jasna, želimo postati najuspešnejši slovenski klub, in mislim, da nam bo to uspelo že ob visokem jubileju Olimpije, torej leta 2011, ko bo klub praznoval stoletnico.« Spoštovani g. Zavrl, katera Olimpija bo praznovala? Katera od tistih propadlih? Vaša nova zagotovo ne, ta bo takrat stara 5 let. Kako si svoje poslanstvo zamišljate, je potrdila še vaša izjava, po povzetku iz Ekipe z dne 17. 11. 2006, da ne boste prevzeli ne objektov ne dolgov. Vprašanje morale je, pa tudi zakona, da dedič, ki prevzame zapuščino pokojnega, prevzame tudi njegove dolgove. Eno brez drugega ne gre. Sto let tradicije nogometne Olimpije ne pomeni samo uspehov, ampak tudi padce in dolgove. Če bi prevzeli sanacijo »prave« Olimpije, bi vam iskreno čestital in ponudil brezplačno svoje storitve. Tako bom z veseljem brezplačno svetoval vsem upnikom »stare« Olimpije, ki bodo želeli po sodni poti dokazati, da vaša izjava pomeni prevzem pravnega nasledstva propadle Olimpije, tako tradicije kot dolgov. Prepričan pa sem, da premorete toliko ponosa, da boste malenkost zbranega sponzorskega denarja namenili vsaj za dostojen pokop umrle starke in ji kdaj na grob prinesli rožo in prižgali svečo. Tudi zato, da bo vaš kolega v izvršnem odboru izgubil izraz nelagodja na obrazu, ki ga je imel, ko je ob vas sedel v prvi vrsti ob vaši in svoji izvolitvi. Izraz nelagodja, verjetno kot spomin, da je kot predstavnik istega sponzorja še nedavno sedel v upravnem odboru ene od propadlih Olimpij.