Teza, da Sloveniji vladajo zakoni, ne pa tajne ali častne lože, pa sama po sebi še ni razlog za optimizem. Problem, s katerim smo soočeni, je inteligenčni kvocient zakonov, ki nam vladajo. Ta pa ni ravno zavidljivo visok. Športni klubi delujejo skladno z zakonom o društvih. Športni klubi pa so se v zadnjih dveh desetletjih iz ljubiteljskih organizacij spremenili v korporacije. Še sredi devetdesetih let je letni proračun KK Union Olimpija znašal dva milijona mark. Letos znaša devet milijonov. Mladeniči, ki se potijo pod koši, so pred desetletji igrali za reden obrok sendvičev, zdaj pa za več sto tisoč mark na leto. Olimpija je v teh letih postala pridelovalec, predelovalec in preprodajalec talentiranih športnikov. Vendar pridelave, predelave in preprodaje športnikov ni mogoče registrirati kot gospodarske dejavnosti. Športni klubi so v zadnjih dveh desetletjih postali orjaški oglaševalski pano. Postali so tudi orjaška peč za kurjenje sponzorskega denarja. Postali so parter, v katerem rjovi nekaj tisoč navdušenih navijačev, in častna loža, v kateri sedi nekaj deset najvplivnejših in najuglednejših javnih osebnosti. Klubi imajo v deželici, ki hrepeni po tem, da bi jo kdo opazil, še eno poslanstvo. Športni klubi so medij agitacije in propagande. Ali kot se reče v politično korektnem jeziku: Union Olimpija skrbi za promocijo Slovenije.