»Odstopil bom, poglej sredino, šla je, tako ne morem več voziti,« je tulil, »vse me boli, zaspan sem.« Izvemo, da so mu pred odhodom sredino, s katero očitno ni bilo vse v redu, popravljali trije različni mehaniki. Ves bes je zdaj stresal nanje. »Dobro, Jure, saj bo, vzemi rezervno kolo,« smo ga tolažili. Nikakor ne, je tožil, kolo je - obe so mu podarili nizozemski navijači - zanič, okvir je premajhen in ne more niti sedeti na njem. Sekira je, ne pa bicikel! Kolo ni niti nastavljeno nanj. Bili smo osupli, očitno je bilo, da je Jure od treh nalog, za katere smo se dogovorili, opravil le eno: trening. Drugo, zdravila, je prepustil Petri, tretjo, pripravo kolesarske opreme, pa je opravil ... Niti napol ne. Za četrto, dogovorjeni smo bili, da si priskrbi milijon sponzorskega denarja, nam je bilo že v Sloveniji jasno, da ni storil veliko. To skrb je enostavno prevalil na druge.