Kiparske stvaritve Jakova Brdarja se vtisnejo v spomin tudi tistim, ki se na likovno umetnost ne spoznajo ali je celo ne marajo. Ekspresivni kipi so polni notranje moči, lastne le njim, in vsak gledalec si ob pogledu nanje lahko ustvari svoj svet. Tako kot njegova dela je tudi njihov ustvarjalec nekaj posebnega; na ulici ga ne moreš spregledati. Tokratna razstava v ljubljanski Equrni se začne v prvem galerijskem prostoru s Splavom Meduze, žensko in moško figuro. Prava poslastica čaka v naslednjem prostoru. Razstavljeni kipi iz brona sestavljajo zgodbo o nastanku sveta, vse se začne s podobo, ki spominja na jajce, in se nadaljuje z različnimi živalmi in rastlinami, krog življenja je takšen, da je vsak posamezni člen odvisen od naslednjega ali prejšnjega. Vse je precej nadrealistično, saj je realnost pri marsikaterem ustvarjalcu pogosto povezana z elementi nevidnega, nečesa, kar leži onkraj meja naših zaznav. Brdar je v tem poskusu, v katerem se je trudil priti do nevidnega in nadčutnega, spletel zgodbo o krogu življenja, ki nas je in nas še obdaja, posegel je v našo kolektivno zgodovino, ki pa dobi pomen šele s posamezniki. Vendar razstava ne bi bila tako posebna, če ne bi bila v ospredju postavitev, ki je zaživela v prostoru galerije Equrna, kot bi bila dela narejena prav zanjo. To je ena od razstav, na katerih je možno videti in čutiti, da je avtor predstavil ne le to, kar vidimo, ampak tudi sebe, svoje bistvo, zmes vsakdanjega in arhetipskega. ( so )