Življenje je zares diareja. Domišljavost se mi hudo maščuje. Komaj sam začel uživati v prigaranem bivaku izobčenca in zaviralca nogometnega razvoja, brez katerega vse teče kot po maslu, pa so me dovčerjašnji malarji svetle prihodnosti že nagnali ven. O nogometu so kar na lepem začeli govoriti in pisati kot o ušivi vlačugi, da so moja opozorila na znake gnilobe videti čisto navaden dim. Saj veste kateri. So znoreli, ali kaj? Kje je obtičala skrb za ugled panoge? Za kaj so se ravno sedaj odprle te črnoglede učke? Ali huda stiska, ki jih tare, tiči in v neizprosni prisili UEFA, da se napravi red? Pod njeno težo se razkriva strašna in žalostna mizerija, dolgo skrbno prikrivana, da se v teh krajih ne da preživeti brez kraj, prevar, goljufanja upnikov. Brez dokazane krivde naj bi grešniki podpisali lastno smrtno obsodbo, z odpustki za vrle ustvarjalce te godlje vred. Grozljivo smešno. A narod dokaze hrani, nekaj malega tudi sam. Zadrega je mučna. Mar bomo vstopili v elitno družbo kot lopovi s kravjeki na škornjih? Časa ni, a štalo bi kazalo za silo ozaljšati. Umivanje rok in že videno preoblačenje kričavo rdeče srajce z modro ne zaleže dosti. Vse spominja na šalo, ko se je Micka Fuk hotela preimenovati v Dolores Fuk.