ponjavo. Trije moški so se menjavali pri krampu in lopati, četrti, nekoliko starejši, pa je samo opazoval delo in okolico. Občasno se je z desno roko potrepljal po levi strani prsnega koša, da bi preveril, če je luger še na svojem mestu. Kmalu so iz luknje potegnili štiri strohnele lesene zaboje, v katerih so našli odlično ohranjene pločevinaste zaboje, ovite v povoščen papir. Odnesli so jih v avtodom, ostanke lesenih zabojev pa so vrgli v luknjo in jih pazljivo zasuli z zemljo s ponjave. V nekaj minutah je bil gozd zopet pust in živ bog ne bi mogel ugotoviti, da je pred kratkim tam nekdo stal, kaj šele, da je ril po zemlji. Kmalu so zaboji stali na mizi v osamljeni kolibi na obrobju Neusacha. Štirje moški so se, stoječ okoli mize, zmedeno in razburjeno spogledovali. “Prej ali slej bo tole treba odpreti,” je tišino prekinil Robert. Ozračje je bilo tako zelo resno, da je celo Armenec izgubil smisel za šalo. “Potem pa – kaj čakamo?” je nadaljeval Ukrajinec. K sebi je potegnil enega od zabojev, prijel za konec jeklene žice, ki je štrlela iz enega od vogalov, in povlekel. Pokrov zaboja se je začel odpirati in hkrati vihati navzgor. Skozi režo se je splazila svetloba. Bilo je zlato, v vsem svojem večnem, prekletem sijaju. Ko je Pomjanjuk odprl pokrov do konca, se je dokončno pokazala vsebina zaboja. Zagledali so na stotine poročnih prstanov, brošk, kovancev, okvirjev za slike – vse iz čistega zlata. Na vrhu so opazili list papirja. Pomjanjuk ga je prijel in začel preučevati. Čez nekaj trenutkov je z nasmeškom odvrgel list na mizo. “Fantje, sploh nam ni treba šteti. Tukaj je seznam vsega, kar se tukaj nahaja.” “Tipična nemška natančnost,” je dodal Robert. Ozračje je v tem trenutku postalo veliko bolj sproščeno in veselo, kar je vplivalo tudi na sicer vedno resnega Radovana. Začel je pripovedovati: “To me spominja na šalo o dveh Jugoslovanih v Švici. Oropala sta banko in vrečo z denarjem prinesla v skrivališče. Potem ko sta iz vreče iztresla bankovce, je eden od njiju