Kaj in kakšna je torej desnica (novega tipa)? To je kratko malo netransparentna vladavina, vladavina tistih, ki skrivajo kaj temeljnega, pomembnega za širšo skupnost. Razloček po politični »generalni liniji« se danes ne razteza po znani črti, češ koliko je golo (reprezentirajoče; javno; demokratično) početje »primerno« ali »neprimerno« toliko so pač »vsi« desni, toliko je (bila) LDS tako rekoč »avantgarda desnice«: v strogo moralnem smislu, kako gladka bodi učenost o paru produkcija-konsumpcija čisto zagotovo pač pa se poglablja v vse nepreglednejše skrivaštvo. Zdi se, ko da ni razmerja do temeljnih političnih postavk, še huje, zdi se, da je to ne-razmerje nenadoma obligatorno za celotno javnost. Da je pogoj za preživetje. Desnica novega tipa namreč s svojim ne-razmerjem, ki je, natanko vzeto, seveda ne-politika, lenobno poskrbi, da se prebivalstvo sploh ne ukvarja več s samim seboj. Bolj ko je prebivalstvo samo zase, individualizirano, manj se ukvarja s samim seboj: vse ima na dlani, ničesar v rokah. Povejmo slikovito, skoz kapitalska razmerja: Če je prejšnja vladavina zaorala z brisanjem zgodovinskega spomina na tradicijo misli o tem, da krivična medčloveška razmerja niso niti naravna niti od boga dana koliko je ostalo v populaciji osebkov, ki vedo, da je lahko tako, lahko pa je tudi tako? potem je očiščena in zaspana nova desnica s svojo netransparentnostjo, s svojim skrivaštvom poskrbela za naslednjo stopnjo. Na tej stopnji se krivice v medčloveških razmerjih poglobijo do težavnostne stopnje, na kateri se prebudi misel, z njo pa klic po akciji (Brecht). In ko so izpostavljeni udeleženci kulturnega boja primorani poučevati ljudstvo celo o temeljnih razločkih med nacionalsocializmom in stalinizmom; ko politični razred spričo preobilja latentnosti ne zmore reakcije, ne prepozna novih fašizmov niti v soseščini, kaj šele pri sebi; ko v prezasedeni, prenadzorovani intimi ni časa-prostora za nujno politizacijo individuovega vsakdanjika, tedaj se prebudi in začne delovati (benjaminovski) zgodovinski spomin: sprva apatično, negotovo, pozneje z zavestjo, da je že dobro ozgodovinjena gotovost v opolzkem času pogoj za simpatije: pomiri akterja, zamaje tihotneža. S prebujenim zgodovinskim spominom naposled postane jasno, da je kulturni boj ezopska sintagma iz napetih momentov v socialni preteklosti, ki traja in traja, iz njenih nenehoma sprotnih teoretizacij pa bije v oči en sam zaključek: kulturni boj je seveda nekaj drugega ekskluzivno poimenovanje za tip politične vojne, njeno torišče so razredne tenzije. Kadar so slednje prerazpoznavne, tedaj levici tradicionalno zmanjka sape, pa če je stara, nova ali najnovejša. Ujame se v frontno držo, ki je je stala že tolikerih odklonov, nesporazumov, spodletelih srečanj, zablod. Od tod dvoje njenih polj, navidez nekompatibilnih: klic po akciji z ene strani in čakanje, z druge, v strahu pred požrtno ekonomijo, marketingom, enoznačno življenjsko prakso. Ko se čaka na akcijo, tedaj smo nad gibanjem, v preži, ki je hočeš-nočeš filozofska opreznost. Spomnimo se, kako je bil Lenin prisiljen, postati filozof. Čas kapitala je v vseh svojih pojavnih ekstremih še vedno in znova naš čas. Ni čas sistema, zakaj že sam sistem s svojimi dejanji dokazuje, da je njegov čas »minil spočetka«, da ga sploh nikdar ni bilo, saj je v kali iluzoren, ustvarja neskončna stoletja prividne sreče. Mar nas lahko zanima kaj tako plehkega, kot je sreča na račun koga drugega?