Ker je Cemi1 prestal težko noč, je Rialta poskrbela, da ga zjutraj niso zbudili; tako je spal do desetih in čez. Potem mu je prinesla v posteljo skodelo čokolade s primešano žličko janeža. Vonj janeža je še poglobil sijaj jutra. Potem je stopil v kopalnico, da bi se okopal z mlačno vodo, ki je pomagala utrditi spočitost njegovih živcev po astmatičnem napadu. Pogledal se je v ogledalo, videl svoja izbočena rebra pa štrleča ušesa; v bledici so bile jodove lise še bolj izrazite. Prišli so mu na misel izreki, ki jih je stric Demetrio citiral po japonskih higienikih: "Kdor dolgo hodi, dolgo živi," pa "enkrat na teden tako vroča kopel, kot jo telo lahko prenese, zagotavlja večno mladost". Nasmehnil se je ob misli, da bi moral on, če bi to držalo, učakati kar najkrepkejšo dolgoživost. Tisto dopoldne je čutil, kako mu je od vroče vode kri podplula stopala, včeraj pa je na študentski manifestaciji veliko prehodil, se razburjal, včasih stekel, s tistimi vranjestegnimi konji za petami. Ta aforizma japonskih higienikov sta v njem obudila spomin na strica Demetria, katerega od smrti strica Alberta skoraj ni več videval. Ampak Demetrio je bil v tem pogledu bolj klavrn primer; ljudje, prijatelji, so mislili, da je že kdove kako star, to pa zato, ker je bil pri štiriinpetdesetih letih grozno postaran. Zato so nekateri, ker so pač slišali te pregovore in njegovo siceršnje širjenje zdravniških izsledkov pa vse tisto napihovanje z retour a2 la nature, mislili, da je učakal visoko in spokojno starost, v resnici pa je bilo njegovo življenje veliko krajše, kot so menili njegovi prijatelji, in zelo mučno, zlasti od smrti strica Alberta, ki je bil njegov dušek za družinske izpovedi, finančne težave in duhamornost njegovega življenja, ki je zmeraj veljalo za spodletelo.