Leta 1960 priobči knjigo Ljubezen in odgovornost. Karol bo uporabljal nenavaden besednjak: krivulja vzburjenja, erogene cone, orgazem … Vendar pa svojemu razmišljanju postavi klene okvire: »Če spolno občujeta neplodna zakonca, morata njuno združitev spremljati zavestna volja in pristanek "Lahko postanem oče." "Lahko postanem mati." Brez tega bi bilo njuno občevanje notranje neupravičeno,« zapiše. V dramskem spevu Zlatarjeva delavnica se Karol loti tematike zakonskega življenja. Ko zdravniki ugotovijo, da boleha za mononukleozo, mu predpišejo, da mora redno hoditi na dopust. Kot pomožni škof zasluti, da bo pravkar sklicani koncil, nekakšen vsesvetovni kongres rimskokatoliške cerkve, glavni dogodek stoletja. Zaradi nadškofove smrti ostane mesto prvega človeka krakovske škofije prazno, zato Karolu leta 1962 dodelijo nalogo začasnega upravitelja. Potuje v Rim na koncil in se udeležuje diskusij. Leta 1964 ga imenujejo za krakovskega nadškofa. Leta 1967 ga papež poviša v kardinala. Kmalu se razširijo govorice o sporu med primasom poljske cerkve kardinalom Wyszynskim in kardinalom Karolom. Primas Wyszynski naj bi bil črni kardinal, Karol pa rdeči. Karol se, da ne bi zasenčil primasa, umakne v ozadje. Ko kardinalu Wyszynskemu posvetne oblasti ne izdajo potnega lista za pot v Rim, se tudi Karol protestno odpove potovanju na sinodo. Rovari proti oblastem in v Nowi Huti, industrijskem naselju, ki je zraslo ob Krakovu, gradi mogočno cerkev. Režimski urbanisti so namreč sklenili, da v Nowi Huti ne bo cerkve.