V povezavi z objekti kot so biotične komponente in kode smo prisiljeni razmišljati ne v okviru zakonov rasti in temeljnih lastnosti, ampak v okviru strategij snovanja, omejitev in meja, stopenj pretoka, sistemske logike in stroškov zmanjševanja omejitev. Spolna reprodukcija tako postane le ena od mnogih strategij, pri kateri se stroške in dobiček dojema kot funkcijo sistemskega okolja. Bolezen je podvrsta informacijskega zastoja ali komunikacijske patologije, bolezen je proces zmotnega prepoznavanja oziroma prekoračitve meja te strateške tvorbe, ki ji pravimo jaz. Ideologija spolnega razmnoževanja se ne more več tako zlahka opirati na pojem neobremenjene spolnosti in spolnih vlog kot organskih vidikov v "zdravih" naravnih objektih, kot so na primer organizmi ali družina. Podobno velja tudi za raso - ideologije človekove raznolikosti je treba razvijati v smislu pogostosti parametrov in polj mogočnih razlik, ne pa na podlagi bistva, naravnega izvora ali doma. Rasa in spol sta podobno kot posameznik artefakta, ki ju podpira ali ruši diskurzivni splet znanja in moči. Katerikoli predmet ali osebo si je mogoče zamisliti v okviru razstavljanja in ponovnega sestavljanja, pri čemer načrtovanja sistema ne omejujejo "naravne" arhitekture. Načrtovanje pa je kljub temu močno omejeno, kajti kar naj bi veljalo za enoto, za eno, je izredno težko določljivo in še zdaleč ni dana konstanta. Individualnost je problem strateške obrambe.