imo tega, da glede spola samostalnika najbrž ni nobene dileme - je prihodnost res ženska, kot najavljajo futurologi? In predvsem, kaj to pomeni? Ni dvoma, da je bila slast vpisovanja v zgodovino doslej izrazito moška zadeva; ti so tudi poskrbeli, če ni šlo drugače, pa s kakšnimi inkvizicijskimi metodami, da ta strast žensk ni preveč obsedala. Zato se tudi - ostanimo doma, v Evropi - duhovna zgodovina stare celine bere kot zgodovina moških. In obenem kot izrazito »moška« zgodovina. Ženske so tu le za eksces. Kurioziteta. Francoska revolucija je potem sicer izbojevala enakost, svobodo in bratstvo, a mimogrede pozabila na sestre. Šele 20. stoletje se je le zmoglo soočiti s svojim mizoginizmom do mere, ko bork za enakopravnost med spoloma ne sežigajo več na grmadah. Dobesednih ali prenesenih. In šele ko so bile enkrat (vsaj na tem koncu sveta) urejene te stvari, ni prišel čas le za temeljito revizijo zgodovine, ampak tudi za pravi spopad s stereotipi in predsodki. Ta spopad pa je bil bolj slabo opravljen. Konec 20. stoletja sta družbeni položaj žensk in njihov vpliv še vedno minornega pomena. Zasluge pa tokrat ne gredo le moškim. Ženske si jih z njimi delijo povsem enakopravno. In jih nemalokrat celo spodbujajo.