TRI TEDNE V DAIRENU Pod tem naslovom je 21. avgusta 1959 izšel prispevek Draga Simončiča, ki je svoja doživetja z ladje Piran opisal v tedniku "7 dni". Med drugim je zapisal: " 4. julija 1959 ob 19.26: Zapuščamo pristanišč e Modži. Piran drsi v ozkem prelivu med osrednjim japonskim otokom Honšujem in južnim otokom Kiušijem. Dolga trakova obeh obal, severne, kjer leži mesto Šimonoseki, in južne, kjer je Modži s svojimi lesenimi hišami in vzpenjačo, žarita kot velemesti v neštetih lučeh in neonskih reklamah. Kot povsod v japonskih mestih. 20.37: 'Piran' se je ustavil - velika črna gmota sredi temačne noči. Japonski pilot se spusti po dolgi lestvi z vrvi v motorni čoln. V daljavi migotajo neštevilne svetle točke celo brodovje japonskih ribiških čolnov. Spet enakomerno zabrni ladijski dizlov motor. Smer: Koreja in Ijudska republika Kitajska. To je slovo od prelepe Japonske. 5. julija: Nedelja v Vzhodnem kitajskem morju. 'Piran' požira milje. Meritve so pokazale, da plujemo zelo hitro, 16 milj in pol na uro. Po računih je hitrost prazne ladje 17 vozlov in pol, natovorjene pa 14,6 vozla. 6. julija ob 12.50: Iz megle se luščita dva kraka kopnega, ki oklepata zaliv pred Dairenom. Iz novejše zgodovine znano mesto je na levi. Nad njim leži oblak gostega temnega dima. V zalivu je spokojen mir. Motorni čolni ne ropotajo kot pred japonskimi pristanišč i. Le jadrnice, kdo ve kako stare, polzijo po rahlo nakodrani površini. Iz 'Piranovega' premca zgrmi težka veriga s sidrom v morje. Zasidrali smo se in čakamo. 15.30: Od pristanišča sem se bliža remorker. Na ladjo so prišle kitajske oblasti: policisti v zelenkastih suknjičih in modrih hlačah z rdečo všito črto, cariniki v belkastih uniformah enakega kroja. Njihove kape so na las podobne ruskim oficirskim čepicam. Začne se procedura v skladu s tukajšnjimi predpisi. Vsa posadka se mora zbrati ob dimniku. Kitajski uslužbenci pazljivo pregledajo pomorske listine in vsakega člana posadke posebej. Potnik čaka medtem v svoji kabini, v katero vstopijo trije uslužbenci. Korekten, a ledeno hladen odnos. Nekdo odpre ozko omaro in jo v hipu preleti. Nato odidejo. Posadka čaka na krovu ob dimniku eno uro. V temi uslužbenci s svetilkami pregledajo vsako luknjo na ladji - v strojarni, skladišč ih in drugod. Dairen, kitajski Talien, leži na polotoku LiaoTung in je bil že desetletja sem vojaško in pomorsko oporišče najprej carske Rusije, potem cesarske japonske armade vse do konca druge svetovne vojne. Potlej so okupirali Sovjeti Talien in bližnji Port Artur, sedanji Li-Sun. Kitajcem so prepustili polotok leta 1954. Po dveh urah in pol je pregleda konec. Posadka bo lahko šla na kopno v mesto. Za potnika pa je treba vložiti prošnjo za posebno dovoljenje. 7. julija ob 3.00: Radiotelegrafist Ciril posluš a oddajo za pomorščake radia Zagreb. V Jugoslaviji je bila tedaj ura sedem zvečer. Nobenih posebnih novic. Le na Japonskem v Hakodatu so splovili sestrsko ladjo 'Pirana' z imenom Kosovo za Jugolinijo iz Reke. 10. julija: Še vedno živimo na sidrišču pred pristaniščem. Že zarana se pričnejo kaditi iz mnogih dimnikov stebri temnega in svetlejšega dima. Talien-Dairen je veliko industrijsko mesto, že po tradiciji. Bilo je eno glavnih industrijskih središč med japonsko okupacijo Mandžurije. V pristaniščih je polno jarbolov in dimnikov. Ni še prostora za 'Piran'. 12. julija ob 8.15: Nedeljsko jutro. Počasi pluje naša ladja v pristanišče mimo velikih valobranov k dolgemu pomolu. Privezali so nas. Krov praznega 'Pirana' moli visoko nad obalo. Mornarji so spustili stopnice do pomola. Ob njih bo noč in dan stražil policist. Vse do našega odhoda. 14. julija: Na krovu kitajski pristaniški delavce že upravljajo z dvigali. Večina jih nosi slamnike z rdečo zvezdo. Sinoči so pričeli vkrcavati 15 tisoč ton soje. Ogromen tovor. Prvih nekaj sto ton rumene soje se je vsul v velika 'Piranova' skladišča. Delavci delajo dobro, mnogi zelo hitro, in zdi se, da požrtvovalno. Posebno tisti, ki mečejo sojo z vagonov v železne 'baje'. Pravo človeško mravljišč e. In čudno sožitje: nekaj starih traktorjev, brezkončnih trakov, lokomotiv, vagonov in primitivnega transporta - z golo močjo človeških mišic. 17. julija: Nocoj nas je obiskalo nekaj mornarjev s poljske ladje. Govorili smo vsak po svoje - oni poljsko, mi po naše - pa smo se odlično razumeli. Na mizi je bilo precej steklenic okusnega kitajskega piva, naš kuhar pa je staknil še 'slivovico', Badelovo. Jutri jim bodo naši vrnili obisk. Obenem si bodo ogledali neki film s Silvijo Koscino v glavni vlogi. Na poljski ladji imajo kino. 18. julija: Skoraj vsa posadka je že bila v mestu. Z mojim dovoljenjem za odhod se je nekaj zataknilo. Nihče od agencije ne ve, kako je treba pravzaprav narediti prošnjo. Mornarji so povečini šli najprej v klub pomoršč akov, zamenjali nekaj dolarjev, si kupili spominčke - slike na svili, prtiče iz blaga, surovo svilo - pa popili še kozarec piva. Ljudje so povečini opravljeni v svetlo modre hlače in bluze, so rekli mornarji. Moški in ženske zelo podobno. Predstavljam si, kako. Kot mlada traktoristka s kitami, ki vozi sojo v sončni pripeki od skladišča do ladje, pa se vsake toliko časa ljubko nasmehne. 'V oblačenju je več pestrosti kot pred tremi leti, ko smo bili v Šanghaju,' mi je rekel mornar. 19. julija: Danes je nedelja. V kabini je skoraj za pol prsta debelo sojinega prahu, kot puščavskega peska. Spet se umaknem v zavetje najvišjega ladijskega krova. Minil je že teden, odkar smo pristali na pomolu. 23. julija: Železne 'baje' s sojo se pozibavajo nad krovom... 'Piranova' skladišča so kot nenasiten trebuh. Lokomotive presunljivo žvižgajo, ko se bližajo z novimi vagoni soje. Dan za dnem enaka podoba... Le kitajski mornarji-vojaki iz izkrcevalne ladje igrajo odbojko. Veter veje od morja proti obali in mesto je ovito v gost črn dim. Nikdar še nisem videl kaj takega. Včeraj sem naposled zvedel, da ne morem dobiti dovoljenja za v mesto, ker Dairen ni odprto pristanišče, kot so rekli. 24. julija: Naši so odkrili veliko, lepo urejeno trgovsko hišo z marmornatimi stebri in stopniščem. Trgovina je bila polna domačinov. Zdelo se je, da so si blago bolj ogledovali, kot pa ga kupovali. Seveda so ga mnogi tudi kupovali, na primer tisti naš mornar v širokih hlačah, ki je kupil ribiški pribor. Prodajajo mnoge stvari, tudi parfume, kožuhe in fotoaparate. Jutri bo 'Piran', zdaj naša največja ladja, odplul s 15 tisoč tonami tovora. Stražar skrbno pregleda dokumente vsakemu kitajskemu delavcu, preden ga spusti po stopnicah na krov. 25. julija: Ob 15.30 je 'Piran' pripravljen za odhod po 19 dneh 'počitka' v Dairenu. Spet zaslišimo dobro staro pesem ladijskega motorja. Delavci na pomolu pometajo sojina zrna, jih spravljajo v vreče in nazaj v skladišč e. Remorkerja puhata z vso silo. 16.30: Ustavimo se na sidrišču, nedaleč od svetilnika. Znova pregled posadke, potnikov in ladje. Na krovu gledam kitajske uslužbence: modre obleke, gumijasti čevlji in za pasom velike svetilke. Pregled je opravljen. 18.40: S hitrostjo skoraj 15 vozlov zapušča 'Piran' kitajske vode na poti proti Singapurju. Redke luči v Dairenu se naglo zgubijo v meglici, ki je tako česta na severu Rumenega morja. Na poveljniškem mostu je na zemljevidu začrtana 'Piranova' pot - mimo Okinave, Formoze, Luzona..." Drago Simončič