Mojster kung-fuja se je za trenutek zdel prepaden, vendar se je vnovič napihnil in sklenil: »Seveda ne. Toda prav zaradi muh je v deželi veliko bolezni. Na Kitajskem je zelo malo bolezni, saj vsak človek ve, kako ujeti muho. Vaša visokost, nisem odraščal v spokojnem miru te palače, pač pa na ulicah mesta, zelo podobnega vaši Lhasi, le da je večje. V mestu, imenovanem Peking, sem gledal v oči, motne od strmenja skozi izpuhe gnilobe, ki jih proizvajajo podobe kapitalističnega poželenja. Poslušal sem usta, kako so domnevno družbeno podrejenim brez predaha govorile s tonom, polnim žalitev, prezira, licemerja in maščevanja. Poznal sem srca, ki so vzburjeno razbijala med opazovanjem mučenja nedolžnih ljudi. Opazoval sem požeruhe napihnjenih trebuhov, kako so jahali na hrbtih sestradancev. Videl sem noge, ki so se bedno opotekale, ko so skušale nositi telo, zastrupljeno s kemikalijami. Videl sem ušesa, ki so se voljno upogibala pod težo govoric, čenč, lažnih poročil in vsakovrstnih pohlepnih evangelizmov. Na kratko, bil sem priča sprijenosti vsakega dela človeškega telesa in zavezal sem se, da bom to sprijenost uničil enkrat za vselej.«