Ta čas je gotovo v znamenju individualcev; redki spretni inteligentneži si lahko bašejo oblast in moč, lobiranje s tepci pa res ni kakšna velika težava. Če ne drugače, jih pa ustrahuješ, kar nikoli ni bil problem, tudi če so povezani z galofaktičnimi mišičnjaki. Tisti, ki mislijo, da se bodo skozi 2003 sprehodili kot včasih Josip Vidmar skozi slovenski kulturniški fevd, se nemara nagravžno motijo. Ljudje so nezaupljivi, kredit pa na kredit, onanisti drgetajo v silhuetiziranih čumnatah, razkrojeni političarji na skrivaj šnopsajo, gospođa pa si najbrž s škarjami za trto ureja frizuro. Ubi bože. No še tole; literarna kritika in refleksija v današnji žepni državici spominjata na cirkus pijanih kokoši, ki frfotajo vnemar, tisti, ki vedo, kaj je to, je skoraj ne pišejo več. Novoletne žurke niso prinesle nobenega škandala danes je vprašanje, kdo od polizanih pizdunov je sploh še sposoben atraktivnega ekscesa , dr. Moteni alkoholni blaznež me je skušal psovati, pa se me njegovo betežno skovikanje ne dotakne. On bi kar sam proti vsem. Ubi bože. Sploh pa poglejmo apatijo scene 2002, da Franz Kafka ali Lautreamont malo zazehata v svojem spokojnem miru, čeprav bomo politično tisto visoko, če je kaj sploh visoko plemenitega v deželi pod Triglavom pustili za zdaj na rezervni klopi. Gotovo so prvi športniki, Jola, plavalci, tudi odbiti Strel, naj bo, če se že bori z aligatorji, telovadci, tu in tam prijatelj Peti, tistim pa, ki se grejo srednjeevropski smučarski pokal, v grlo teče Jamnica. In še je tega, tudi svetskega, čeprav me osebno najbolj veseli vrnitev Olimpie, d. o. o.. Vrhunski šport nam navkljub finančni siromačiji dobro laufa, zanimivi pa so, kot že omenjeni Strel, tisti bolj fuknjeni športniki, motoristka s Ptuja in par alpinistov ter plezalcev. Od knjig me je letos navduševala bolj tuja literatura, recimo mrak Šolskega zvezka Agote Kristof ali iskerna antijamraška in lepa izpoved Fride Kahlo. Filme gledam zgolj doma, in to ponoči na videu, in odkrivam različne pizdarije, predvsem v obliki nasilja. Vse, kar sem naštel, pa je nedvomno povezano s terenom, pa naj bo to grosupeljski Koščakov hrib ali ljubljanske kafane. Teren pa je vedno spolzek. Terenu vladajo spretne mačke (večinoma moškega spola), so pa med njimi tudi taki, katerih življenja se prižigajo in še hitreje ugašajo. Prijateljstva so prav redka, dokler te cuzajo, si frajer, potem pa te taisti skušajo stuširati z drjakom, marš, nemarščina. No, nočno življenje ljubljansko se je gledano iz vzgiba fundusa kar popravilo, lahko ga fino sipaš ter krožiš od priljubljenih debaterskih do skrajno morbidnih in z deviacijo sphanih plejsov. Skrajni poraz šefov in akterjev undergrounda pa je, veliko se pritoževat in sikat, pa nič konkretnega naredit in božjega poslanca alias odrešitelja špilat. To tako v tem svetu ne gre več, nihče ti ne bo nič fliknil pred noge, tudi če si tak genij, kakršen sem sam, te bodo odjebali. Sploh pa se mi zdi ena največjih zablod gospod Soros, ta je za sičo podmazal par mesijancev in fino zaoral ledino globalizacije, ta je namazan z žavbo, naši kao intelektualci pa v iber naivos. Marko Hren je bil vedno vsaj zame poseben, danes pa vem, da je tudi hudičevo brihten, zato je pa šel po svoje. No, če sem malo manj razburjen in fokusiran v žalitev, mi ta kurac Soros prav malo pomeni, zato si ne bom boleče vrtal v živčevje. Bolj me zanimajo književnost in srčice, zaradi katerih tudi pišem. Ne jebem več globalnih vprašanj človekovih. Je pa srčice zabolelo par mojih frizur lanskih. A to je, ljubice moje, tako, že v srednjem veku so noseče žene gledale v lepe stvari, da bi bili še nerojeni lepi. Z okusom pa vemo, kako je; normalni, celo povprečni esteti ne marajo škrbastih, smrdljivih, zanemarjeno in brez okusa oblečenih, zavoženih, propadlih in klošarjev, kot pravi moj prijatelj Peter Božič. Jaz imam svoje; lepe ljudi in urejene frizure. In pri kumu Mitji na polici knjigo: GENIJE I POŽUDA.