Skozi naložene grmade sprijetega rečnega proda in zemlje si je reka Sava skozi tisičletja človeških let urezala svojo strugo. Nekoč je njena pot vodila višje gori po Kranjskem polju v bližini stare ceste med Kranjem in Naklim ter se, ko z dreves odpade listje, lepo vidi njeno nekdanjo strugo. Kasneje si je urezala današnjo podobo, ki je večini ljudem žal prikrita, pozabljena in skoraj neznana. Le takrat, ko po nesrečnem naključju kdo preko visokih sten pade v njene sivo zelene vode ter se mediji zapodijo v raziskovanje vseh domnevnih vzrokov in še manj domnevnih posledic bolj ali manj tragične nesreče, se vmes med časopisnimi vrsticami prebere ime: kanjon Prebačevo. Skoraj zlovešč značaj (kot da je kanjon kaj kriv) tega očitno mrakobnega kraja (takšen je odziv bralcev glede na poročanje dnevno udarnih novic) zatre še zadnje želje po spoznavanju tega v resnici popolnoma po krivem prezrtega kraja, po drugi strani pa imamo v tem veliko srečo, saj se lahko v bližini mesta, kot je Kranj, v čistem miru lesketanja popoldanskega sonca naužijemo mirnosti vode, grozeče strmine spodjedenega skalovja, živahne prisotnosti petja ptic in pljuskanja rib ter v spokojnem miru sprejmemo vse zaobjeto skupaj v svoje srce do konca, do popolnega zaužitka, v resnici že preužitka.