Stala sva na robu Bilja, kakšnih sto metrov za zadnjim položajem gardistov, poleg goreče hiše, ki jo je zadela topovska granata. V zatišju so nad vas priletela štiri letala, ki so si najprej turistično ogledala položaj. Ker so piloti vedeli, da proti njim ni uperejeno niti eno protiletalsko orožje, so z višine petnajstih metrov lagodno iskali tarčo. V četrtem preletu so proti robu gozda v treh naletih izstrelili rakete in si privoščili nekaj elegantnih piruet s topovskimi streli. To so potem nekaj časa ponavljali. Ko je bilo konec, so gardisti pobrali svoje ranjence in se hitro potegnili v središče vasi k cerkvi. Besni, da se lahko branijo samo tako, da se nastavljajo za tarčo. Če bodo Hrvati kdaj prišli do letal, bodo bombardirali Beograd. Med letalskimi napadi je ravno dovolj časa, da rešilci odpeljejo ranjence in da ljudje pridejo malo k sebi, in letala so ponovno prišla. Videti je bilo, da bodo bombardirala Bilje; cerkev, pri kateri so Hrvati iskali zaklon, je tako ali tako tradicionalni cilj vseh izstrelkov. V naglem umiku nazaj proti Osijeku sva spotoma pobrala starejšega Madžara, ki je ob cesti stal s plastično vrečko v roki. »Jaz grem na Madžarsko. V komunizmu nočem več živeti. Če bo tukaj spet Hrvaška, se bom vrnil, ampak mislim, da se ne bom mogel.« Družino je bil že poslal naprej. Ampak vseeno smo skoraj vsi ostali tu. Na cesti so imeli gardisti še eno postojanko pred mostom čez staro Dravo in nanjo sta dve letali odvrgli kasetne bombe, eden od pilotov pa si je vzel čas in je iz strojnice vžgal po civilnem tovornjaku, ki je pred nami zapeljal na most. Pilot je imel dovolj časa, da bi lahko fotografiral mrtvega šoferja, ki je padal pod podvozje. Lahko bi mami domov poslal sliko, da bi videla, kako zna aviacija zadevati. S petnajstih metrov poči tovoranjakarja naravnost v glavo, da ga odnese iz kabine kot mačko. Na letala ni nihče izstrelil niti enega naboja. Preprosto se ne splača streljati iz romunskih kalašnikov. Če izstreliš tri okvirje zapored, se brzostrelka razleti. Zvečer je bilo Bilje prazno. Klatili so se samo psi brez gospodarjev s spodvitimi repi, iz hlevov se je oglašalo govedo in perjad. Pri cerkvi sta ostala le dva vaščana z lovskimi puškami, ki se nista hotela umakniti. Naslednji dan sta bila tudi ta dva v Osijeku. V štabu sta prosila za stelivo.