Kot bi rekel Erich Fromm, gre za vzorec očetovske družbe, v kateri se ne priznava, da je bilo kdaj storjeno kaj narobe; očetova avtoriteta mora za vsako ceno obstati, a tudi najhujšim grešnikom se najraje podeljuje nekakšne polovične, pogojne kazni. Oditi z nekega položaja zaradi »osebnih razlogov« ni nič drugega kot odraz splošne družbene hinavščine: namesto da bi se človek uprl, se branil in polemiziral, je bolje zanj, da spodvije rep in se umakne. Seveda, če je priden in poslušen, mu sistem zagotavlja vrnitev in rehabilitacijo v takšni ali drugačni obliki. Vsi totalitarni režimi temeljijo na pohlevnosti svojega uradništva in prebivalstva nasploh; če gre kaj narobe, ni kriv režim, odgovornost se preverja na osebni ravni.