To je, mimogrede, tudi razlog, da mora cirkuški krotilec levov vedno stopiti v areno prvi in pred očmi vseh svojih živali. Tako jim da jasno vedeti, da prihajajo na njegovo ozemlje, kar podkrepi z vpitjem, topotanjem in glasnimi tleski biča. Če je prepričljiv, naredi na zveri vtis, zato se počutijo manjvredne. Kdor je bil v cirkusu, se gotovo spomni, kako poklapano in spodvitih repov se sicer ponosni štirinožni silaki stiskajo ob rob arene, ki je okrogla prav zato, da se nimajo kam skriti. Ko se znajdejo pred izjemno ošabnim samcem, pred resničnim super alfo, so se pač prisiljeni podrediti in sodelovati v njegovih obredih razkazovanja moči. In tako široko odpirajo gobce, se postavljajo na zadnje tace, skačejo skozi obroče, lezejo skozi cevi, hodijo ritensko in se prekopicujejo. »Čuden tič, tale naš šef,« si bržkone mislijo. »Prvič vidimo takega leva. Je pa samozavesten in odločen, da je kaj. Tudi jemo redno, pa še dolgčas nam ni nikoli. Bodimo iskreni, celodnevnega dremanja se hitro naveličaš. Sploh pa ni nam treba voziti bicikla, tako kot medvedom, ali loviti krožnikov, tako kot šimpanzom.«