Iz mojih izkušenj je prva skupina za čuda obilna in njena srčika čepi po podjetjih. V firmi lepo šklepajo, nekako se prebijajo iz meseca v mesec in - nato! - nekoč! - nekdo! - reče: za časom smo! Ali pa še preprosteje, vse sosednje firme so opremo že nakupile, le mi je še nismo. Nikoli še nisem zasledil trezne analize pojava, ki mu pravim direktorski sindrom: ko Janez, direktor firme XX, zvečer na pojedini sreča Jožeta, direktorja firme YY, in se pobaha, kako totalno zelo so računalniško opremljeni, Jože nima kaj reči in kar sklanja glavo ter jo s spodvitim repom (in trdnimi nameni!) podurha v noč. Zjutraj pa že najame kredite. Iz takih pobud in vzrokov kupljena oprema ponavadi ščiti barvo na zidu pred obledetjem, vse dokler nekdo ne reče: ja, zakaj pa smo kupili tega hudiča! In ker mora direktor opravičiti nakup, na hitro nabavijo še kakšen program in pošljejo uslužbence na tečaj, ki ponavadi nima dosti zveze s tistim, kar naj bi ti ljudje zares znali.