Veliko vprašanj je še odprtih, pa tudi marsikatero prepričanje je treba ovreči. Na primer tisto o umiranju nevronov. Človeški možgani imajo ob rojstvu približno sto milijard nevronov. Od leta 1950 so težave s spominom pripisovali umiranju nevronov. V zadnjem desetletju se je pokazalo, da jih med svojim 20. in 90. letom ne izgubimo več kot 10 do 20 odstotkov – zanemarljivo malo, če pomislimo na naše možganske zmožnosti, ki so bolj kot od velikosti možganov odvisne od zvez med nevroni, sinaps torej. Pač pa zares občutno umiranje celic povzročajo nevrodegenerativne bolezni (Alzheimerjeva, Parkinsonova ...). Zadnje raziskave se osredotočajo na motnje v teh zvezah in ne na smrt nevronov. A kaj, ko ni mogoče oceniti natančnega števila teh zvez v možganih, kajti en nevron jih lahko ima deset, njegov sosed pa sto tisoč ... In če spodbujamo možgane, nastajajo čisto nove zveze. Dartigues je na pariški konferenci opozoril na študijo treh mladih ameriških nevrologov (Andreja Fischerja, Matthewa Doddina in Li-Hueija Tsaija) z MIT ( Massachusetts Institute of Technology) v Bostonu, objavljeno aprila lani, ki govori o presenetljivih transformacijah DNK v nevronih po intenzivnem programu kognitivnega urjenja. Ta skupina je poskušala prvikrat v zgodovini slediti učinkom možganske dejavnosti na DNK v poskusu na miših in ugotovila, da je s stimulacijo možganov mogoče obuditi na videz pozabljene spomine. V laboratoriju MIT so kognitivno že precej opešanim starim glodalcem uspešno zavrteli uro njihovih možganov nazaj. Obudili so spomine, ki so se zdeli za zmeraj pozabljeni. Pokazali so, kako nove dejavnosti lahko prebudijo gene, ki jih imamo za speče, in kako to omogoči adaptacijo možganske strukture. Teža možganov se ni spremenila, pač pa se je povečalo število novih sinaps. Mislim, torej lahko spremenim genski izraz v mojih možganih , bi lahko bil sklep te študije.