Po skoraj treh mesecih kolesarjenja vidim, da mi ni še prav nič škodilo, ker se malo več gibam, hkrati pa lahko tako mimogrede preverjam, kako se posamezno pravilo sploh da uporabiti v prometu, katere situacije so za kolesarje posebej nevarne, kako ravnajo vozniki in kaj počno kolesarji. Večino pravil v prometu pripravljajo in razlagajo predvsem zapriseženi avtomobilisti, ki že dolga leta niso sedeli na kolesu in marsikateri projektant in vzdrževalec cest že dolgo ni poskusil, kako čutiš na kolesu vse luknje, robnike in narobe postavljene rešetke odtočnih jaškov. Ker je kar pogosto na kolesu tudi Vika, naša županja, in se vozijo z njim tudi kolegi na službi za gospodarske dejavnosti in promet, verjamem, da se kolesarjem res pišejo boljši časi. Ob vseh luknjah in robnikih, ki skrbijo, da na kolesu res ne moreš zaspati, moram priznati, da je Ljubljana v zadnjem času naredila za kolesarje precej. Ne samo, da so z rdečo pobarvali kolesarske steze in pasove, da se jih res ne da zamenjati za parkirni prostor, ampak odpirajo nove poti v centru. In takrat ko bo na cestah dovolj kolesarjev, bo možno celovito rešiti problem kolesarskega prometa v centru mesta. Ena izmed možnih rešitev bo za avtomobiliste najbolj boleča, saj bo treba ceste, ki so zdaj namenjene avtomobilom, zapreti in jih nameniti pešcem, kolesarjem in javnemu prevozu. In če je že zdaj vik in krik, ko so začeli delati red pri parkiranju, bo takrat pravi upor. A spodbujanje kolesarskega prometa je ena izmed najboljših možnosti, da se razbremeni mestno središče, saj kolesar ne potrebuje toliko prostora za vožnjo in parkiranje, ne onesnažuje zraka in ne povzroča hrupa. Podjetjem in ustanovam v tujini, ki so načrtno spodbujali kolesarjenje svojih uslužbencev, se je celo investicija v nakupe koles hitro povrnila. Zmanjšal se je odstotek bolniških, dobili so parkirne prostore za stranke in kupce, ki so začeli pogosteje prihajati k njim, in povečala se je pripadnost podjetju. Za spodbudo so vsem, ki so najmanj 50-krat prišli v službo s kolesom, kolo tudi podarili.