Nekateri si pač bolno želijo, da bi se zasluge pripisale njim, če pa že ni tako, naj se ne pripišejo nikomur, oziroma naj se zasluge čimbolj omalovažujejo. Nihče se ni vprašal, za kolikšen denar se je nekaj dobilo in v čem je dolgotrajna vrednost. Ko sem namreč kakega pol leta po odprtju zapustil Pariz, je v stavbi novega veleposlaništva nenadoma postala razvpit problem električna napeljava, ki da je življenjsko nevarna. Enako naj bi bilo z vodovodom in centralno kurjavo. Seveda inštalacije niso bile nove, a so ob normalni uporabi delovale popolnoma normalno. Če bi hoteli dobiti staro hišo s popolnoma novimi inštalacijami, bi bila neprimerno dražja. A estetika in šarm pač med manj razgledanimi ne veljata nič, ampak so primarne inštalatorske lastnosti. In ravno takšne lastnosti pomenijo mnogo lažnim diplomatom. No, to se je kmalu pozabilo. Večji problem je bil v medeninasti tablici, ki smo jo pritrdili na steno hodnika, na njej pa je bil napis, da je stavbo veleposlaništva slovesno odprl predsednik vlade dr. Janez Drnovšek, dopolnjen z navedbo, kdo je veleposlaništvo kupoval. Nekaj mesecev po prenehanju mojega mandata v Parizu je tamkajšnje veleposlaništvo obiskal tedanji generalni sekretar Ministrstva za zunanje zadeve Slovenije. Za njega je bilo to nekaj nedopustnega. Pohvaliti koga in to še trajno obeležiti? Takoj ko je tablico zagledal, jo je dal odstraniti. On, ki dotlej še nikoli ni bil veleposlanik, si je upal odstraniti napis z imenom predsednika vlade in diplomata z dvojnim stažem veleposlanika v Parizu. To me je kar užalostilo. Pa ne zaradi mojega imena, ampak zaradi odnosa do imena predsednika vlade, kdorkoli že je bil. Bil je predsednik naše vlade in je, to si upam trditi, odlično opravil ta obisk. Žalosten sem bil tudi zato, ker je sekretarjevo dejanje kazalo na odnos do spodbud in pohval. Nekateri pač v svoji ozkosrčnosti ne zmorejo pohvaliti ljudi, ki jih osebno ne marajo. Ne razumejo, da je delo za domovino delo za vse, in ne le za posameznika, s katerim imaš osebni odnos.