Starši ne bodo z živčno vojno za dobre ocene dosegli nobenega premika, sploh če jo bodo začeli igrati, ko bo že prepozno. Zavedati se je treba, da materialne nagrade za dobro spričevalo niso najboljše, čeprav vemo, da so precej dober motivator. Z otrokom se je treba pogovoriti o učenju in ocenah, jim postaviti jasne cilje in predstaviti možnosti za uporabo naučenega znanja v življenju. Ne smemo se kar brezglavo odločiti za inštrukcije; pomembnejše je, da se z otrokom odkrito pogovorimo o težavah in mu ne grozimo s kaznijo. Moramo mu dopovedati, da ga imamo radi takega, kot je. Otroka ne smemo enačiti z njegovimi ocenami. Doma mu dovolimo nekaj prostega časa, ki ne bo v ničemer povezan s šolo. Poiskati moramo njegova močna področja in jih krepiti s spodbudami in pohvalami (ter z majhnimi nagradami), saj bo otrokova samopodoba tako bolj pozitivna, otrok se bo bolje počutil, manj ga bo strah, poleg tega bo manj dovzeten za psihosomatska obolenja, to pa je le odskočna deska, da se bo potrudil tudi na področjih, ki mu ne gredo najbolje.