Naslednji dan je ostro sonce sušilo grla Silowitijevim vojakom. Sonce se je pnelo čez dan brez enega oblaka. Ko se je že spuščalo za oddaljene gore, je Silowiti sprevidel, da je tisti dragulj mesto, od koder je bila vojska, ki so jo srečali poprejšnji dan. Bil je prevzet, a bil je vojskovodja. Močneje je spodbodel konja in zaklical počez:” Še nocoj bomo nočili pred zidovi tega mesta.” Med vojake se je naselil nemir. A kaj, ko najbrž niso vedeli, kar vedel je Silowiti, da le malo tako velikih in sijajnih mest je človekov duh znal umeti, in da bi ga potlej njegova roka zgraditi znala.