Njegova več kot tisoč let stara zgodba pripoveduje o življenju angleškega kralja Edgarja, ki je na smrtni postelji grad in utrdbo prepustil drugi ženi Elfredi, da bi ga ohranila njunemu, tedaj komaj šestletnemu sinu Ethelredu. Pohlepne vdove to ni zadovoljilo, svojemu sinu je hotela zagotoviti prestol, na katerem je tedaj sedel Edgarjev starejši sin Edward. Marca 978 je mladi kralj Edward, ki je bil takrat že štiri leta angleški vladar, sklenil oditi na lov v bližino gradu, kjer je živel njegov mlajši polbrat. Čeprav so mu odsvetovali, se je v srčni želji, da bi videl polbrata, ločil od lovskih tovarišev in sede na konju potrkal na grajska vrata. Ker ga je žejalo, je mačeho poprosil za kozarec pijače, ta pa ga je, obdana s kopico uslužnih dvorjanov, pri tem dala zabosti v hrbet. Iz opisa tega znamenita dogodka izhaja, da je Edward takoj zatem sicer naglo spodbodel konja, vendar je zaradi prehudih ran padel s sedla in ga je konj nato privlekel do vznožje hriba, kjer danes stoji spominska plošča. Mrtveca je kraljica Elfreda skrila v bližnji vodnjak. Njegovo truplo so po naključju našli šele leto kasneje. Mrtvega kralja so sprva pokopali v Warehamu, po treh letih pa so njegove posmrtne ostanke prestavili v Shaftesburysko opatijo. Osovražena kraljica Elfrida naj bi si po tem dogodku našla zavetje pred maščevalnimi množicami v nekem samostanu, njen nesrečni sin Ethelred pa tako ali tako ni razumel pomena dogodkov.